Pred 10 leti ali več sem se veselil konec tedna. Sedaj se ga tudi, a s to razliko, da malo več razmišljam o tem, kako narediti, da od teh dveh prostih dni potegnem največ? Dojemanje časa skozi življenjska obdobja je različno. Šele v zadnjih letih vidim, koliko sem imel časa v času šolanja. Pa ne iz vidika, da bi se moral posipati s pepelom, ker sem tisti čas "zabušil", ker ga nisem posvetil nečemu koristnejšemu. Ampak iz vidika, da se nisem zavedal in užival v tem, ker se bodisi dolgočasim ali ker sem osamljen. Vedno stremimo v prihodnost. Verjetno bom pri svojih 50 ali 60 razmišljal o tem, da sem bil pri svojih skoraj, da 40 še kako fit in se mi je dobro godilo. To zavedanje prostora in časa nekako poskušam ozavestiti in akumulirati. Žal se prevečkrat zalotim oz. ko je že prepozno, da sem na avtopilotu. Ker je to enostavno najlažje.
Še vedno si želim biti hitrejši ali v podzavesti hrepenim po tem, da bi še enkrat doživel občutek absolutne zmage v zavidljivi konkurenci. Priznam, kriv sem. Za ta občutek ni nadomestila s katerim bi lahko kompenziral željeno. Na teh nekaj tekaških tekmovanj sem hitro uvidel, da konkurenčen nisem. Pa, če tudi včasih pridem z malo "petelinskim" odnosom, češ zdaj sem pa tudi jaz eden izmed ta teh hitrih in vzdržljivih "idiotov". Me tekma in samokritičnost kaj hitro polijeta s hladno vodo, da se neham petelinit pa čeprav sam pri sebi. Edini s katerim "tekmujem" sem sam v času in prostoru. Takrat mi postane vseeno za mesto, želim si le hitro se privleči do ciljne črte in pozabiti ta dan.
V nedeljo 7. aprila sem že pred samim dvigom štartne številke, začutil neko napetost v želodcu ob pogledu na mojega prvega nasprotnika in to že takoj od samega štarta. Ciljna strmina Zlate lisice. Pogled vse do koče na Trikotni jasi je zahteval, da dvignem pogled, kar konkretno v nebo in se zavem te strmine. Strmina, ki predstavlja komaj uverturo skozi pekel do naziva Pohorski kerlc, ki ga pridobi tisti, ki opravi s pohorsko strmino vse do vrha kabinske vzpenjače. Če drugo uvrščeni Timotej Bečan s svojim časom (po grobem spominu 23min), ki ga je potreboval, da je prišel iz Snežnega stadiona Zlate lisice do vrha Belvija, se ne deklarira kot pohorski kerlc, potem sem jaz zgorel že v prvi četrtini ciljne strmine. Pa vseeno sem se nekje v 7, 8 min za njim privlekel v cilj. Lahko bi rekel, da je bilo, malo za okus, pekleno. Kajti sonce se je upiralo v pohorsko smučarsko strmino. Pri srčnem utripu 170 udarcev ali več predvidevam, da ga ni junaka, ko bi mu bilo hladno.
Z nastopom sem zadovoljen. Ne vem, kaj me vleče na Breg. Nisem ljubitelj sadomazohističnih tekov na klanec. Oziroma, da bi imel željo se posvetiti tej disciplini - gorski tek. Mi je že Blaža postavila to vprašanje, če bi se mogoče poskusil na večih v gorskih tekih? Pa sem brez premisleka izstrelil:"Trail je doživetje." Zavedanje oz. pogled na sosednje grebene, na katerih sem ravnokar bil ter premagal naravne ovire je enostavno preveč zadovoljivo/navdihujoče. Tudi ob dobri dnevni formi in ustreznem razpoloženju je priti na vrh Pohorja v dobrih ali slabih 30 min po svoje navdušujoče.
Strmine sem se lotil po svoje. Ne ozirajoč se na druge oz. da bi pustil, da drugi vplivajo na moj tempo. Tako so mimo mene padale različne starostne kategorije. Od gospodov v zrelih letih (teh malo manj) do osnovnošolske mladine, ki se je izstrelila mimo ob prvi mogoči priložnosti. Eni so zgrizli do vrha, drugi so to zaletavost drago plačali. Ta prvi so mi dali za misliti, da se staram. A na srečo se hitro potolažim s primerki kot so Cvet ipd.
Nevedoč, kaj me čaka čez dober teden, sem poskušal se čimbolj regenerirati oz. vsaj odmisliti težke noge, ki sem jih vlekel "za sabo" po pisarni in na treningih. V soboto, ki je prihajala, sem želel pokazati sebi, kaj sem z malo bolj strukturiranim treningom od oktobra do danes naredil. Nadejal sem se opaznejšega napredka. Ne, da se bom potegoval za prva tri mesta generalno, ker sem že tudi na Pohroskem kerlcu videl, da nisem kaj bistveno hitrejši kot v časih, ko sem bil še mladinec. Ampak kot sem že dejal, igram na karto vzdržljivosti. 25 km tekma z višinskim profilom, ki skupaj nanese dobrih 2000 m višinske razlike, ki jo je treba premagati zagotovo spada v kategorijo: Vzdržljivost. Izhodišče sem imel postavljeno: lanski rezultat, ista trasa. Z eno omembo vredne opazke. To je temperaturna razlika, ki je bila v konkreten plus. Marsikdo je potarnal, da je imel letos slabši rezultat v primerjavi z lanskim letom, ko so vladale jesensko-zimske razmere. Ampak nič ne dé. Spet ni bilo tako zelo vroče, da bi to lahko zasenčilo moj napredek, ki sem ga pričakoval ob spremenjenem režimu treninga. Če sem bolj konkreten. Moj lanski čas je znašal (po Stravi sodeč) 3h30, letos pa 3h28min. Iskreno povedno ciljal sem na čas 3h-3h10min.
Nevedoč, kaj me čaka čez dober teden, sem poskušal se čimbolj regenerirati oz. vsaj odmisliti težke noge, ki sem jih vlekel "za sabo" po pisarni in na treningih. V soboto, ki je prihajala, sem želel pokazati sebi, kaj sem z malo bolj strukturiranim treningom od oktobra do danes naredil. Nadejal sem se opaznejšega napredka. Ne, da se bom potegoval za prva tri mesta generalno, ker sem že tudi na Pohroskem kerlcu videl, da nisem kaj bistveno hitrejši kot v časih, ko sem bil še mladinec. Ampak kot sem že dejal, igram na karto vzdržljivosti. 25 km tekma z višinskim profilom, ki skupaj nanese dobrih 2000 m višinske razlike, ki jo je treba premagati zagotovo spada v kategorijo: Vzdržljivost. Izhodišče sem imel postavljeno: lanski rezultat, ista trasa. Z eno omembo vredne opazke. To je temperaturna razlika, ki je bila v konkreten plus. Marsikdo je potarnal, da je imel letos slabši rezultat v primerjavi z lanskim letom, ko so vladale jesensko-zimske razmere. Ampak nič ne dé. Spet ni bilo tako zelo vroče, da bi to lahko zasenčilo moj napredek, ki sem ga pričakoval ob spremenjenem režimu treninga. Če sem bolj konkreten. Moj lanski čas je znašal (po Stravi sodeč) 3h30, letos pa 3h28min. Iskreno povedno ciljal sem na čas 3h-3h10min.
Do spusta iz Gozdnika sem še užival v sinhroničnem gibanju telesa in uma. Vročina me ni motila. Bilo je toplo, imelo je vpliv, a vseeno se je dalo. Na najlepšem delu poti, kjer bi se noge enostavno morale le mehko vrteti, za drugo bi poskrbela fizika z blagim spustom pa se je začelo nekaj dogajati. Nekaj poznanega in nič veselega. Noge so začele javljati, da jim je bilo dovolj, da so utrujene in želijo v naslednjem kilometru ali dveh zaključiti sobotno "trimčkanje". Eeee bože mili, pa zakaj se mi to ni zgodilo že na prvem kuclju? Bi lahko samo odvil nazaj na štart. Noge, drage moje, lepo me boste nesle do Griž pa naj stane, kar hoče. Tako malo upočasnim v upanju, da se malo "ohladim" in na nek čuden način spočijem ter kasneje spet nadaljujem z visokim tempom. Zastavljen plan se še danes izvaja in to pri prvi točki - spočiti.
Na poti do Kala slišim, da se nahajam blizu prve deseterice a kaj, ko me ne to ni dovolj motiviralo oz. mojih nog, da bi se ponovno zbudile. Tako začnejo mimo mene padati tekmovalci, ki sem jih misloč že zdavnaj pustil za sabo. Potem začne delati "hrček" v glavi in igre je konec. Tukaj bi se dalo filozofirat na dolgo in široko. Ena izmed misli je bila:"Zakaj hudiča pišeš blog? Da boš pisal tole samo blamažo? Ne, pišem zato, ker včasih mi uspe napisati kaj berljivega. Za moj spomin. Kakor mi tudi uspe preteči kakšen epski trail. Pa ne med najhitrejšimi." Bolj kot se Kamnik postavljal na "zadnje tace" bolj je hrček v glavi ugašal. Spust iz Kamnika je bilo samo eno veliko kletvišče. Šele po streznitvenem skoraj da zdrsu/padcu sem postavil fokus na pravo mesto. Po opravljenem spustu, se je v meni začela prebujati skrita rezerva moči. Ne hitrosti ampak moči. Moč, da se privlečem do cilja. Vzpon na Hom in spust do Griž sem po občutku, kar hitro odkljukal in si ofnal zaslužen pir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar