K24 2024

Zelo sem si želel, da bi tole objavo začel s kronološkimi dejstvi, kaj pomeni 1 leto treninga v praksi. Ampak so tudi kisla dejstva, ki jih je treba pokončno prenesti in se sprijazniti z njimi. V tem letu sem postavil svojo pripravljenost na test, nikjer drugje kot pa na tekmi z imenom K24. Kot je že Dušan Rauter omenil v svojem zapisu, gre že za kultno tekmo. Upam, da bo ta tekma obdržala ta naboj, ki ga ima. Nevem kako jima uspe, a Bogdan Tušek in Klemen Pušnik to vsako leto naredita, vsaj v mojih očeh kot udeleženca na tekmi, z odliko. 

V centru Črne na Koroškem je enostavno čutiti dobro vzdušje, domačnost in utrip prireditve. Menim, da z željo po extra masi ljudi in komercializaciji dogodka zna to izzveneti. Na zunaj izgleda, da se je kraj postavil na noge po lanski katastrofi. Pri prevzemu štartnega paketa, so nas razstavljene fotografije opominjale na dogodke, ki so se pripetili na neposrednem kraju. 

Glede na to, da sem si K24 zadal kot tekmo leta, ker na druge večje niti nisem šel (razen K6), je prav da začnem na začetku. To je jesen 2023. Po tekmi, ki je bila leta 2022 sem dobil ekstra dozo motivacije. Namreč izboljšal sem svoj čas iz leta 2021 za "mastno" uro in to 2 dni po okrevanju od  bolj konkretne gripe oz. blagega covida (stvar percepcije). Dobil sem uvid, da pa še vedno lahko dosežem nek fizični napredek. Tako sem jeseni 2023 sklenil, da rabim pomoč pri treningih. Neko spremembo je treba uvesti. Zato sem prosil Timoteja, da mi pomaga pri strukturi treningov. Bilo je več dejavnikov, ki so vplivali na to odločitev. Skupni imenovalec ali imenovalca bi poimenoval: efektivnost in čas. Prav tako nisem želel, v kolikor bi sam tipal po svetu intervalov, da bi me razžiral črv dvoma ali sem izbral prave intervale in njihovo intenzivnost na časovno enoto. 

Tako je Blaž zavil tudi na tartan. Za katerega sem bil mnenja, da teh dolgočasnih krogov pač ne rabim kot trail tekač. Na koncu je izpadlo, da sem zelo rad delal te treninge 400m in 1km  razdalje. Predvsem v zimskem obdobju, ker ni bilo strahu, da bom v temi kje pozabil gleženj. Če sem ujel trening trbovskih fuzbalerjev, sem pa itak imel vse osvetljeno. Luksuz. Fartlek, kaj je to? je kaj za na kruh namazat? No, toliko sem že športno razgledan, da vem, da je to kup menjav ritma. Ampak za moj utrujen mozak, ko pridem iz službe in se s težavo spravim brez kosila na trening, je bilo tistih kombinacij enostavno preveč. Ampak verjel sem v proces, kajti kakršenkoli impulz, dam svojemu telesu se bo ta adaptiral nanj, ker zadnje intervale sem delal v času moje kolesarske zgodbe. V teoriji bi to moralo držati. A teorija se marsikdaj ne sklada z nepredvidljivo prakso.

Po obdobju starševskega dopusta, sem šel na prvi trail Zelene doline, ki je bil organiziran na Golteh. Tam se je izkazalo in dokazalo, kar sem že nekaj časa vedel. Kaj je tisto, kar jaz potrebujem, da bi lahko konkretno dvignil svojo formo in kljub vsemu še bil prisoten v družini. To je utopična misel, zato je ne bom končal. Vsaj ne naglas. Na trailu na Golteh, sem se res počutil močnega in lahko bi rekel, da sem okusil "sadove" treningov od jeseni 2023. Še vedno daleč od tega, da bi lahko videl senco Matica Čačuloviča, ampak sem se moral zadovoljiti z leseno medaljo (4. mesto). Bližam se tempu ta hitrih, sem si mislil in to me je spet motiviralo za treninge.

Poletje je prišlo nepričakovano, nič novega. Novo pa je bilo, da nisem opažal nobenega napredka od maja do julija. Dobro, vročina je že naredila svoje, ker je ne maram. A vseeno, malo pa sem se že navadil a kljub vsemu ni bilo spremembe. Zadnje upanje, ki sem ga imel in gojil je, da bo po počitku bistveno drugače. K24 je praktično pred vrati. Ob službeni tipkovnici stalna zaloga elektrolitskih šumečk, da sem na delovnem mestu poleg kufeta vsaj malo za poskrbel za hidracijo in nivo elektrolitov. A vseeno sem nekega dne čutil, neko čudno slabost. Nekaj se me je moralo lotevati. Otroški kašlji niso nedolžna stvar, včasih se mi zdi, da se me to hitreje prime kot klop.

 Tudi Katarina prvič "podleže" virusu in evo, ob 2 zjutraj že obiskujemo zdravstvene ustanove od Zagorja do Trbovelj (tukaj bi se lahko ustavil in spisal zelo ciničen in piker zapis za ene 4 komade. A ne bo nič drugače. Upam, da se jim vrne). V Celju so nas sprejeli in jo zadržali na preiskavah. Konto slabo prespanih noči, zaradi slabega prenašanja vročine, napetosti v službi in stvari, ki po mojem okusu ne sodijo v koncept športne priprave, se je samo večal in večal. Sam sem si zatiskal oči in si ponavljal: "Nekaj si moral natrenirati v tem času. Pripravljen nisi za top 15...ampak lej, mogoče bo na dan tekme drugače. Do konca."   

Naivno a ne? Tako močna je bila želja, ki me je po letu 2022 še vedno držala in gnala, ko sem takrat videl, da sem dan ali dva po prebolenem blagem covidu, kljub temu izboljšal svoj čas za dobro uro na 50km. Zato sem bil prepričan, da mi letos izboljšanje časa iz leta 2022 vsaj za pol ure ne uide, na račun strukturiranega treninga. Po grobi oceni oceni bi rekel, da sem tekaške treninge opravil vsaj 80%. Lahko, da sem se še tukaj precenil.

Noč iz petka na soboto. Spal mogoče 3 ure. Največ zaradi novega okolja slabe kvalitete ležišča. Petek,soboto in nedeljo smo namreč prespali na Koroškem. Nimam te sreče, da bi lahko zaspal na vsakem armaflexu. Jezen nase se premetujem. Ko končno zaspim, po 3h spanja, v pol snu avtomatsko ugasnem budilko. Češ še v sanjah me preganja šiht in vsakodnevno vstajanje, ker si je pač nekdo tako zamislil, da mora družba funkcionirati. A na srečo je bila druga misel močnejša:"Blaž, čez uro in pol imaš štart". Če ne bi bilo te misli, bi verjetno  za silo sladko spal a zamudil štart. Po zajtrku prvakov (pozabil na kavo zaradi časovne stiske) doživim manjši živčni zlom. Bolj kot mi stvari ne potekajo gladko, bolj začnejo iz mene butati potlačena čustva in doživetja. Namreč v  kovčku nisem našel svojih ljubih BV sport "zoknov". In me je izitirilo, dokončno. "Blaž, koliko cahnov še rabiš, da rineš z glavo čez zid?! Te res mora lastno telo sredi teka utavit?" je odmeval glas v moji glavi in takoj proti utež:" Veš kaj, če si že tu, pa vsaj odlaufaj, če že ne moreš tekmovat." Prepričan sem, da sem si pripravil dva para nogavic, da se bom za ene odločil na dan tekme. Nisem pa bil več prepričan ali sem jih potem dal v kovček. Na koncu so se znašli tile "zokni" v lupinci. Za nekaj moram biti 1000%, da lahko potem 100% trdim.

Blaža me odpelje v Črno. Skočim  v Pr`Urški na esppresso, naredim par 100m lahkega teka in nekaj dinamičnih vaj za ogrevanje in so že odštevali sekunde do štarta. V tistem moment štarta, sem preklopil na avtopilota. Nisem se obremenjeval z rezultatom  oz. uvrstitvijo ampak edino, kar sem želel je izboljšati svoj čas iz leta 2022. Ko se začenjamo vzpenjati po smučišču navkreber, vidim verjetno prvič in zadnjič za nekaj ur, kako se formira skupina najhitrejših. Jaz pa sem verjetno bil v skupini tistih, ki so bodisi dobro pripravljeni ali pa so se zagnali. Ko se začnemo obračati v levo, se ozrem v dolino in vidim kakšna kača ljudi se vije iz centra Črne v gozd pred nami. 

Prvi klanec prehodim. Imam sum, da celo malo prehitro a vseeno na občutek še kar po pameti. Pulzmeter je sicer kazal utrip blizu ali čez mejo ampak mišicam in mojemu dihanju je bilo še vedno znosno v nekem pogledu udobno. Izgovor za višji pulz, sem seveda iskal v nenaspanost, adrenalinu, skoraj tedenskem počitku.V glavnem, vrednost pulza je bila res zgolj kontrola. V drugi polovici tekme se sploh nisem več brigal za pulz, tempo in druge "smeti" na uri. Vse, kar sem kasneje še gledal oz. skušal biti pozoren, da sem na 30-40 min vase stisnil gel ali pojedel "jelly bar". Ter koliko še imam višincev in km do vrha trenutnega klanca.

Tokrat nisem bil ujetnik lastnih monologov in raznih spektrov misli. Velikokrat se v prvi polovici tekme, ko adrenalin malo popusti in se pokažejo prvi znaki utrjenosti, znajo priti na plano razni umotvori, ki  so lahko bolj v breme kot korist. Razen, če nisi Ivi Hrastovec, gospodar lastnega uma. Potem je pa um lahko prekleto močno orožje. Da negativne misli niso zašle v mojo glavo, gre pripisati družbi, ki sem jo imel nekje do Smrekovca in še malo naprej. Večinoma možakarji v zrelih poznih letih. Po svoje mi je zanimivo, kakšne ljudi ti usoda postavi ob bok. Najprej ga kot je v naši naravi , vsaj podzavestno, na prvo žogo grobo oceniš in potem po poti spoznaš njegovo oz. delček njegove zgodbe.

V spominu mi je ostala zgodba starejšega gospoda, v bistvo par povedi in skromnost, ki jo je izžareval. Od prve okrepne točke dalje sva bolj ali manj tekla skupaj v položen makadamski klanec. V tišini. Vsak je imel usmerjen pogled pred sebe. In sploh nevem, kaj je bilo tisto o čemur sva govorila oz. zaradi česa sva spregovorila. Imam samo bežen spomin, da je rekel:" Da mu je vseeno za čas. Samo, da pridemo živi in zdravi okrog." In mi je dalo mislit, kako je relativno vse. Klanec se je postavil malo bolj strmo, jaz nisem popustil in tako sem se mu nekako oddaljil, vse do vrha Smrekovca. Vrh Smrekovca pa sem osvojil z drugim gospodom, ki pa je imel nevem kaj že vse poškodovano in obrabljeno. Dejal je:" Saj, če pozorno pogledaš, vidiš, da levo nogo zgolj vlečem za sabo." Na poti do  Slemena nisem več uspel držati stika z njim. Po ca 25km sem zelo popustil, začeli so se kazati resni znaki  utrujenost. Potem me spet dohiti starejši gospod, ki želi zgolj končati tekmo živ in zdrav. Mi pove, da  mu je pred tremi leti umrla žena in je moral se nekako spraviti v aktivno življenje. Tako je začel tekat. Slabo leto nazaj. In me za namenček lepo prehiti. Gospod kapo dol. Upam, da po poti še veliko "mladičev nagonite" Verjetno dober občutek. 

Točka utrujenosti je prišla mnogo prezgodaj. Ponavadi se je pokazala na sredini vzpona na Uršljo goro ali na spustu v dolino pod Žerjavom, tokrat pa že na Slemenu. Na tisti "ravnini" med Slemenom in Križanom sem parkrat konkretno zahodil. Odzovem se klicu narave in odtočim. Urin svetle barve, OK super, dehidracja še ni težava. A nogam nekako ni bilo več do stopicanja po koroških gozdovih. Pri Križanu je nekdo Blažu ponujal pivo, pa sem se oglasil: "Tudi meni je ime Blaž," in sem mu porinil lonček v znak. Vsi v smeh. To je čar teh postojank, zaradi katerih se rad vračam na to prireditev. Pudgarsko, Križan in pod Žerjavom je vedno veselo, znajo tekmovalca bodisi razvedriti in se poveseliti. Pa tudi na Smrekovcu so zelo družabni.

Vzpona na Uršljo goro sem se razveselil. Vem, da se malo čudno sliši, da se pošteno utrujen človek veseli vzpona na Uršljo goro. Sploh, ker  psihološko zna biti neizprosna lomilka že utrujene človeške morale ob pogledu na strmo in brez konca vzpenjajočo se pot. Tako čez travnik brez mm sence, kot tudi potem v gozdu vse do vrha. A meni je šlo. Dohiteval in prehiteval. Tik pod vrhom malo v rdeče polje a vse pod nadzorom. Na vrhu si vzamem čas za okrepčilo. Napolnim bidon, da bom imel svežo pijačo do doline. Tam je pa potem že bistra studenčnica in tudi okrepčevalnica.

Začetni metri spusta iz Uršlje gore delujejo, kar suvereno in to navdušenje me malo prevzame. A ne za dolgo. Kaj hitro se pokaže utrujenost mišic, ki že s težavo absorbirajo kontra udarce. Ampak dobro, to bi še nekako šlo, če me ne bi začelo zbadati v ledvicah in nisem vedel, čemu bi to pripisal. Na teh razdaljah se mi še to ni pripetilo. Prvi spomin imam na Crossing Pohorje (70km), ko sem v zaključku spusta iz Belvija nekje v začetku druge polovice, enostavno moral začeti hodit zaradi istega razloga. Spet točka utrujenosti, tokrat na dol. Priznam,  v tem momentu sem sprejel odločitev, da se "sprehodim" do okrepne točke v dolini pod Žerjavom in tam javim svoj odstop. Ker zakaj bi se matral? saj svojega časa itak ne bom zboljšal, ni osnovnih pogojev. Če bi bila ravnina do cilja...ajde, stisnem. Tako pa vzpon na Žerjav, že tako sem gotof. Na grafu izgleda kot manjša krtina, ampak tisti, ki ga podceni zagotovo nekje drago plača. Ni problem 400m višinske razlike ampak je naklon tisti, ki teh 400m naredi peklenskih. Končno pridem v dolino in naklonina po dolini mi omogoča, da lahko celo tečem. Ustavim se pri okrepčevalnici, gledam kaj bi vzel. Vem, da moram piti. A te kombinacije kokakola, izotonik, voda je danes bilo enostavno že preveč. Tudi prigrizki se mi upirajo. Skoraj zapustim okrepno postajo a se obrnem in napolnim bidon.

 
Danes se sprašujem, zakaj ga polnim, če bom odstopil? Kako je možno, da po prehodu čez okrepčevalnico oz. po dolini se enkrat nisem nisem vprašal, če mi je res tega Žerjava in razmišljal o odstopu? Imam bled spomin, ko se mi je utrnilo:"Blaž , gor pejd pohodniško, čisto na občutek, noben power hike. Ko boš pa prišel na vrh, se boš pa potem odločal kaj in kako." Da sem potegnil to potezo sem se odločil zaradi sebe in zaradi otrok, ki so me čakali v cilju. Stvar, ki se jo lotiš, predvsem pa prostovoljno, jo tudi končaj. Vem, pokroviteljsko ampak nikoli mi ne bodo morali očitati v smislu, ker sem obupal, potem lahko tudi oni. Ko le prispem na vrh Žerjava pogledam na uro...6h. "Blaž, nimam pojma koliko je dolg tale spust, ampak v spočitem stanju, bi moral priti dol prej kot v 20minv. Nekaj šans še je. Probaj! izboljšaj, pa če  2min pa za 2min" A že po nekaj m spusta spet ledvice. Ne tako zelo intenzivno ampak dovolj, da vem, da se bo stopnjevalo. Po nekem naključju, ob nekaj izdihih spustim zvok in je zanimivo delovalo zelo olajševalno. Blaž, ki rad jamra (kakor se mu očita) ga je ravno glasno stokanje in jamranje pripeljalo po kompletnem  spustu vse do cilja. 

Vesel sem bil, ko sem zagledal Nejlo, ki me je čakala, da bo navijala zame v zadnjih 500 m in se je odločila, da bo tekla z mano. Žleht v dobrem pomenu, kolikor znam biti, sem ji želel pokazati, da po 48 km in  2560m premagane višinske razlike, še vedno lahko hitreje tečem kot ona. Pa mi je mati narava pokazala, da sem lahko vesel, da lahko pomislim na to. Brez večjih težav je v "papučih" tekla 5min/km. Jaz pa v elementu finiširanja.

Tako je projekt K24 2024 dobil svoj epilog. Daleč od pričakovanj. Zagotovo pa je ponudil eno dogodivščino, ki se mi bo vtisnila spomin. Pa, če je to hladen tuš v prenesem pomenu in dobesednem pomenu v garderobah, pa naj bo temu tako. Na koncu tekme je lepo pogledati v oči sotrpinom, ne glede na to na katerem mestu so končali. Vsak je šel čez svoje trenutke in to plete med nami neke posebne vezi in prijateljstva.

"... ej glupost človeška, res nimaš meje

ampak jaz sem (zopet) živ in to je kar šteje. ..."

MI2

foto: Matej Vajthauzer

 

Gorska pot

 Kam je šlo mojih pet tednov starševskega dopusta? Še prejšnji teden sem oblekel zeleno haljo, preden sem stopil v porodniško sobo. No, vsaj tak je občutek. Resnica pa je nekje drugje. Že več kot mesec dni je od rojstva hčerke. Da v tem času nisem dobil navdiha, ali si vzel časa, da bi spisal kakšen zapis? Verjetno me z eno objavo na mesec na tem blogu, brskalnik ne bo nikoli postavil med svoje zadetke. Splet ni bil več tisto, kar je bil. Na vsakem koraku merjenje klikov, odmerjanje prostora za oglaševanje. 

Na srečo se gore ne spreminjajo tako hitro kot naša družba. Tam, na videz nepremično, stojijo in puščajo, da dleto časa po njih dolbe sledi. Tako dolgočasne a hkrati veličastne v nebo segajoče. Verjetno je misel človeka ob pogledu, kako priti tja gor povsem prvinska. Kakor je tudi misel ob pogledu ptice, ki lahkotno jadra nad obzorjem: jaz bi tudi to. 

Gore kot prostor za iskanje "likeov" ali prepustiti se doživetju/sprostitvi? Absolutno druga varianta, čeprav je nepredvidljiva. Verjetno tistega občutja oz. tišine, ki sem jo doživel ob prvem obisku Brane in Planjave, ne bom več doživel. Mogoče me ravno to žene v tisto skalovje. Biti sam samcat v objemu mogočnih sten ali biti na grebenu in občudovati globino v kombinaciji s slikovitim obzorjem. 

V meni je že nekaj časa tlela želja, da bi poskusil s tekom v gorskem okolju. A izkušnja me je učila, da je že hoja dovolj fizično zahtevna. Kljub vsemu se mi je ta misel zdela zelo mikavna. Tekati v tako spektakularnem okolju, zagotovo bom deležen nove izkušnje in doživetja. 

Tako sem si v času tega čisto prekratkega dopusta, v katerem sem za silo prišel nazaj na relativno kvaliteten spanec, zamislil en krog po Karavankah. To gorsko verigo sem si izbral zaradi relativne bližine ter v veliki meri zaradi kopnih razmer. Namreč v gorah ponekod še vedno vladajo zimske razmere. Prav tako orientacijsko, sem predpostavljal, da mi ne bi smelo povzročati večjih preglavic. Na srečo je tehnika toliko napredovala, da me je ura navigirala po željeni poti. 

Po začetnih kilometrih iz završniškega jezera do Valvazorjevega doma, od koder sem dalje nadaljeval proti prvemu vmesnemu "cilju" na Vajnež, se je izkazalo, da ta navigacija le ne bo tako lahkotno in gladko potekala. Tekaški korak sem moral tu in tam upočasniti ali prekiniti, da sem lociral ta pravo kozjo stezo. Upam, da dočakam čas, ko bo v uri zmogljivejši računalnik, ki bo omogočal bolj gladko in pregledno navigiranje, orientiranje po karti in prostoru. Vprašanje, ki se mi poraja, kako bi pa našli vse te ali nekatere lovske poti, če ne bi imeli baze podatkov ali vsaj karte v fizični obliki? Mi kot turisti v drugem kraju, skoraj da nemogoče.

Vedel sem, da se uvodoma ne smem preveč zagnati, če želim potem po grebenih še kolikor toliko spočit dejansko tekati. Proti vrhu nadaljujem s strumnim korakom in prazno glavo. Brez posebnih občutij kot bi šel na skoraj, da že domačo Čemšeniško planino. A čutiti je bilo neko mini zadovoljstvo. Moj drugi jaz, se je počasi, sramežljivo in previdno začel se prebujati iz dolgega globokega spanca. Ni bil ravno prepričan v to, da se še kdo spomni nanj. Višje kot sem se vzpenjal, bolj kot je zrak postajal hladen in redkejši ter veter začel nič kaj toplo briti po nekaterih izpostavljenih točkah, večje je bilo zadovoljstvo v meni, da sem ravno ta trenutek kjer sem. V neokrnjeni naravi. Sredi planinskega pašnika in pot na vrh grebena vodi čez to zeleno preprogo. 

Z močmi sem, kar ekonomično ravnal. Kljub temu, da me je namera, da bom danes tekal in ne hodil, gnala v hitrejši korak. Vseeno sem na začetek grebena prišel še, kar v solidnem stanju. Tako sem lahko začel uresničevati svojo tiho vztrajno željo, teči po gorskem grebenu. Na eni strani strmo pobočje planine, na drugu skalnati prepad na avstrijsko stran. Zahtevnost terena je zahtevala fokus na pot. Tako, da filmskega lahkotnega teka, s polno hitrostjo kot nam jo radi servirajo marketingarji s strani proizvajalcev gorske opreme pač ni bilo čutit oz. doživeti. A vseeno je bilo nekaj novega in drugačnega od teka po gozdovih.

Od Vajneža sem bil namenjen  dalje na Stol in od tam na Vrtačo. Nikoli si ne bi mislil, da bom tekal oz. da se lahko v visokogorju tako hitro premikam. Vseeno mi je misel včasih ušla do zmage Killiana Jorneta na Zegami. Tekma dolga 42km z 2700m višinske razlike. Za kar je potreboval 3h36min. Sploh nevem, zakaj mi je misel uhajala na to. Mogoče zato, da se malo "prizemljim", da neham sanjarit? Nimam pojma. Ampak s svojo izkušnjo si lahko le poskušam predstavljati, kako hitro se po zahtevnem terenu premikajo vrhunski atleti. Sam sem porabil za svoj 28km podvig krepko čez 5h. Kljub temu, da sem imel namero le uživati v "coni udobja" v tekaškem koraku, sem proti koncu ture uvidel, da kaj bistveno hitreje tudi ne bi šlo.

Internet in google earth ne pokažeta vsega. Tako je na poti od Stola do Vrtače bilo, kar nekaj zahtevnih odsekov, ki so zahtevali previden korak. Tudi pot v katero me je silila navigacija je sprva v meni gojila neugodne občutke. Komu zaupati? napravi na kateri je sled, ki so jo risali mnogi drugi pred mano ali lastnim očem, ki ne zaznajo steze, ki se vije pod snežiščem, okoli skale pod steno?  Sem že pozabil, da se temu nelagodnemu občutku reče avanturistični duh, ki je prisoten pri adrenalinskih športih. 

Nekaj novega zame, tega izziva sem se lotil prestrašeno in previdno. V mladostniških letih bi zagotovo z neke vrste navdušenjem se lotil izziva. A tokrat bolj previdno in preračunljivo. Kajti ne rad skrenem iz začrtane poti in se po spoznanju, da sem zgrešil pot vračam na točko kjer sem skrenil iz poti. S tem zgubljam čas in energijo. Primerjam smer na garminu in skušam brati teren, če mi omogoča napredovanje v isto smer. Ko zagledam možice iz kamnov se tudi meni odvali kamen strahu, da  se ne bo treba se vračati nazaj na greben in da obstaja velika možnost, da se ne bom znašel v kakšni brezizhodni situaciji. Kajti možic pove, da je tukaj že hodil človek in nisem v slepi ulici.

V daljavi zagledam pot in kasneje tudi smerokaz za Vrtačo. Kljub vsem oviram še imam vedno dovolj energije, da tečem v objemu gora proti naslednjemu vrhu. Pot se vije na vrh v različne smeri. S kotičkom očesa tako opazim lep panoramski prizor igre oblakov in vrhov. Ustavim se, dvignem pogled in občudujem. Spoznam, da sem iz tistega ostrega grebena in strme stene ravnokar prišel. Nočem zveneti samovšečno a tisti moment sem začutil, kaj pomeni, da si ponosen nase. Občutek in samogovor sta prišla kot strela iz jasnega rekel sem si:"Blaž ti si car." Ne znam analizirati, raztolmačiti a tisti moment sem bil ponosen na svoj podvig in premagano razdaljo, ki se mi je zdela velika, kakor so velike gore, ko stojim pod njimi. V tem trenutku nisem imel niti kančka dvoma o misli in monologu, tako čista in brezhibna sta bila. Občutek, ki si ga velja vtisnit v spomin, kako je ko o nečem nimaš kančka dvoma.

Tisti dan mi je 5h minilo nezavedno. Pa čeprav je bila okrog mene ena sama samota. Sploh nisem bil toliko z lastnimi misli, raznoraznim sanjarjenjem ampak sem zaradi hitrejšega koraka in naraščajoče utrujenosti bil s pozornostjo na poti sami. Edini cilj je bil:" Če teren dopušča, da tekaš, tekaj." Zato je bila pot sama tako zabavna in doživeta. Pomisli 5h. Že 10 min v čakalnici, brez da pogledaš na telefon je prekleto dolgo, kaj šele 5 ur. Sicer pa kot mnoge stvari je tudi čas relativen. Odvisno na kateri strani straniščnih vrat se nahajaš.

 Upam, da bom lahko še doživel kdaj tovrstno meditacijo oz.se prepustil vsem pripetljajem, prizorom in občutkom, ki mi jih lahko pričara  le visokogorje. Klišejsko rečeno, človek nekako najde skozi fizični napor  ob daljšem vzpenjanju na goro določene uvide. Te uvide bi si veljalo tisti moment zapisati. Kajti tudi, če gremo večkrat  "v gore". Ni nujno, da bomo spet tega spoznanja deležni. Podobno kot pivo. Če ga dolgo ne piješ, je prvi "šluk" nebeški. Ta nebesa potem hitro izzvenijo v neko osvežilno grenčico, ki je potem že skoraj samoumevna in ji ne dajemo pozornosti.

Hvaležen sem za ta dan, ker je bil resnično polno doživet na vseh  vidikih moje biti.

Najlepši spomin.

Spomin. Kako obdržati spomin na nekaj, na nekoga, da bi ga lahko za vedno obdržali v spominu v vseh barvah, vonjavah in občutkih, ki jih takrat čutimo? V tem primeru moj um vedno potuje, do pokojnih sorodnikov in starih staršev. Poskušam se spomnit na vse trenutke, ki smo jih skupaj doživeli a mi ne uspe. Dobro, bežno se spomnim dogodka, kraja in bežno obrazne mimike. A pogovora, barve glasu, tega, kako smo se imeli tisti dan, tega mi pa ne uspe priklicati v spomin. Še stvari, ki sem jih malo poprej omenil si moram ponavljat, da ne tonejo v pozabo. To mi ni všeč.

Vem, da obstaja frazem, ki pravi, da od ljubezni in spominov se težko živi. Resnično, denar je sveta vladar. Ampak življenje brez ljubezni in dogodivščin dobrih in slabih, ki se pripetijo nepričakovano je turobno. In če je nekaj turobno in dolgočasno, logično temu sledi vprašanje o smiselnosti in smislu življenja? Pretežka tema in jaz s premalo širino, da bi to poskušal analizirati. Po drugi strani pa površen in hiter pogled, poda sam odgovor na tako kompleksno vprašanje. Smisel življenja, je življenje samo. Preden zaidem bolje, da se ustavim.

Zapis sem začel o spominih. Predpostavljam, da sem v obdobju življenja, ko resnično iščem oz. bolje rečeno, čedalje bolj se me dotaknejo malenkosti. Patetičen primer: "Bodi hvaležen, da lahko tekaš, se giblješ svobodno po neokrnjeni naravi. Zaenkrat. Nekdo tega ne more ali ne zmore." Lahko bi rekel, da te zaznave celo cenim in posledično jih skušam "vgravirati" v spomin. Tisti moment, ko se tega zavem me prijetno pogreje. Te zaznavane malenkosti me naredijo bogatega. In, ironično, dajo občutek smiselnosti oz. smisel vsemu zaradi česar obstajamo. Zato jih želim obdržati v trajnem spominu, tudi če ne morem od tega živeti.

Pridejo tudi trenutki, ko je doživetje tega momenta skregano z idealizirano podobo, ki nam je servirana s strani družbe ali medijev oz. filmske industrije. Recimo, naučeni smo oz. vajeni prizorov, da ko na "eni palčki" zagledamo dve črtici je ženska osupla prestrašena, moškemu se pa iz skrajno resnega obraza prelevi v najbolj ponosen in nasmejan obraz. Pa je res temu tako? se bom jaz tudi tako veselil? bom sploh doživel to točko ponosa, s katero bom dal piko na i, ker mi je  oz. nama je uspelo postaviti stvari na svoje mesto, da se lahko preudarno in varno odločiva za ta korak?

Še zavedal se nisem, da je to obdobje pred vrati. Eeee Blaž, nema popuščanja, ni mirnega morja zate.

"Blaž! noseča sem." se je izpisalo na sporočilu. Sporočilo za katerega sem bil sam "kriv". Saj mi je že prekipevalo od toženja po raznih simptomih, kateri po vaški in medmrežni medicini naznanjajo nosečnost. Kar nekajkrat sva šla čez to fazo "falsch/slepega alarma". Zato v prepričanju in lahkovernosti grem v nakup testa nosečnosti. Tak sem. Zakaj bi nekaj ugibali in improvizirali, da bi prihranili kakšen euro, izgubili pa tono živcev? Prodajalka v drogeriji me je sicer postregla s privoščljivim nasmehom, nekaj v smislu:"A malo švicaš?" Verjetno pa ni vedela moje starosti in posledično vedenja, da mi je prav vseeno za njeno mnenje. Verjetno si je želela videti ali celo videla izraz 12 letnika, ki je prišel kupovati bodisi kondome, čike ali alkohol, ki spreminja rdeče odtenke na obrazu.

Tokrat me je (ni se zgodilo prvič) moja intuicija peljala žejnega čez vodo. Pozitiven test me je zaznamoval še za nekaj dni ali celo tednov. Svet je dobil nove barve oz. nove vibracije. Ne ni bilo vzhičenega filmskega veselja. Prej je bil strah pomešan z adrenalinom. Lahko bi trdil, da sem doživel trenutek iniciacije prehajanja med življenjskimi obdobji. Vsi prehodi, od otroških do študentskih let obdobij so potekali postopoma in mehko. Nisem se jih zavedal. Dejstvo, da bom z 98% zanesljivostjo, v kratkem postal tudi biološki oče pa me je "pribilo". Ne bi rekel, da sem imel pomisleke v smislu, kako zbežati. To ni opcija. Isto občutje, sredi tekme doživiš krizo, ciljna črta je pa oddaljena kakšnih 20km stran in 1000 višinskih metrov. Jebi ga, ne tekmuješ več. Spet si v točki, ko si sam s sabo in s svojimi mislimi. Kaj narediti? Eno nogo postaviti pred drugo in tako naprej po označeni poti. Avto, ki pelje v domačo posteljo je na cilju.

Tiste dneve nisem razmišljal o športu in športni opremi. Tudi, če nisem želel je v glavi odmevalo:"Fotr boš, dost zajebancije. Dokončno si padel v drobovje družbe." 

Priznam. Nisem razmišljal o otroku. Enostavno in stvarno gledano, to ni svet, ki bi mu ga privoščil. Nič krivo bitje, bo prišlo na svet, ki se še vedno deli na domobrance in komuniste. Nič krivo bitje bo požrl sistem, ko si bo dalo samo zanko okoli vratu z 20 letnim kreditom. Samo za to, da bo lahko živelo. Je pa nekaj res, jaz se pogosto motim v svojih umotvorih. Ko bi se, tokrat res popolnoma motil. Držim pesti.

Kot sem dejal, odstop ne pride v poštev. Razmišljamo lahko o njemu ampak tehnično in moralno pa to ni izvedljivo. So dogodki, ki se jim moraš enostavno predati in reči:" Še vedno smo sfurali. Tako ali drugače, gremo od dneva do dneva." In glej ga zlomka, vsak dan sem malo lažje dihal. Strah pred neznanim in kako bom temu kos se je manjšal. Ne toliko, koliko bom kos ampak na kakšen način vzgajati? Teorija je eno, praksa je drugo, vzorci, ki jih imamo v sebi pa tretje. Moji miselni procesi so se tako obrnili v smer:" Opremi otroka s tistim, kar imaš. Ne s tistim, kar si želiš, da bi mu lahko dal, če bi imel neomejene možnosti." Večji kot je bil obseg trebuha, bolj sem bil pomirjen sam s sabo in v nekem sramežljivem pričakovanju, sem se veselil tega čudeža, ki bo brez kančka dvoma resnično pogledalo na svet.

Zame je to en čudež. Nočem provokatirati znanost in ateiste, kakor tudi ne verjamem, da je ta otrok rezultat volje nekoga tam gor na nebu. Ja, tudi te monologe sem imel. Enoznačajskega odgovora seveda nisem našel. Niti nisem imel volje, se poglabljati v te prazne  brez konca na obzorju debate. Bolj sem se čudil temu, da v trebuhu moje partnerke se ustvarja nekaj, kar ima človeško podobo. Po svoje strašljivo in nepredstavljivo, po drugi strani pa občudovanja vredno. Pravi, mali naravni čudež.

Petek 3.maja,  čas dopusta oz. podaljšan weekend. Po kosilu se pač spodobi, da se spočijem. Obedovanje je sila naporna stvar. Ptič v kletki mi ni pustil, da bi v miru pojedel testenine. Tudi bitje v trebuhu je reklo, da fotr ne sme počivati in itak je že preveč tesno. Auf! Bolnišnica Trbovlje kliče. Volvo, tokrat za spremembo, malo počasneje skozi ovinke do Zagorja. In spet,  življenje mi ni ponudilo filmskega divjanja do porodnišnice, z vmesnim prisilnim postankom ob cesti zaradi angelov v modrem, ki bi kasneje nudili spremstvo z modrimi lučmi do Trbovelj.

Sprejem v porodnišnico, Blaž se mora preobleči in obuti "vrtnarske" crocse. Še eden izmed jasnih znakov, da bom v kratkem oče. Še vedno hladen kot špricer. Zakaj me to nič ne pretrese? zakaj ni nobene evforije, vznesenosti? Vem, da sicer nisem ravno človek z debelo kožo in trdega srca, že malenkosti mi pošljejo solze v oči. Ravno zato! Kot kaže bo najin največji dogodek minil v duhu kot bi naročil kavo ali špricer. Torej nič posebnega. Halo ljudje! novo življenje prihaja na svet, to ni kar tako. 

Zraven sem bil od začetka do konca. Že v šoli za starše, sem videl, da je v prvem planu mati. Prav je tako. Vendar nevem, zakaj smo morali tudi očetje prisostvovati? Vse, kar nam je bilo povedano: "Vi ste za čustveno oporo." Karkoli že to pomeni. Ko enkrat vidiš osebo, ki jo imaš rad, v neznanskih  bolečinah, začneš tuhtat kako omiliti, jo zamotiti, preusmeriti pozornost. Mogoče sem preveč samokritičen ampak to je pokazatelj, če partnerja dejansko poznaš. Tudi, če bi prešprical vse tiste ure v šoli za starše, bi bil isto "uporaben". Šola za starše me ni nič naučila kot očeta. Bolj sem bil zraven. da sem si pomagal zapomnit, kar bi mogoče Blaža pozabila oz. sem se izpostavljal s popolnoma začetniškimi vprašanji okoli rojstva, ker sem vedel da mene in Blažo zanima.

Po pol dvanajsti ponoči, mi ni bilo več vseeno gledati kakšne muke, bolečine preživlja  Blaža. Toliko jo poznam, vem da skriva svojo bolečino. Nevem zakaj ji je tega treba. Z razliko od mene ne jamra oz. ko bo že prepozno, šele takrat bo izrazila nezadvoljstvo. Nisem vedel, kaj narediti, kaj reči. Spomin se, ko sva bila kdaj na kakšnem teku in se ji je utrujenost krepko zažrla v noge, je samo s pogledom in mrmrajoče v brado, me prekolnila po dolgem in po čez, ko sem ji prigovarjal: samo še malo ipd. vzpodbudne besede. Mislim, da bi bile te besede v okolju porodnišnice totalno odveč. Po drugi strani pa biti tam poleg čisto apatičen, tudi ni primerno sploh pa ne od partnerja. Moje vzpodbude so bile tako bolj previdne kot navijaške.

Nekaj po polnoči  je sledil vdor medicinskega osebja v porodniško sobo. Alarmi se ugasnejo, luči se prižgejo, strokovni izrazi sem in tja. "Ali bi lahko prosim prišel kakšen moški zdravnik?!"  Sam samcat ded, med samimi resnimi babami, ki boh ve, kaj bodo sedaj storile? Ker nastop, prihod v sobo je bil kot v kakšnem akcijskem filmu. Kar po avtomatskem nagonu, sem se malo postavil na stran, da ne bom v napoto. A še v istem trenutku:" A Blažo boš pa kr samo pustil? Mater si gnoj, postavi se nazaj zraven. Vsaj tam bodi, če neveš kako bi jo vzpodbujal, bodril."

Moment rojstva. Tako ponižnega, majhnega se še nisem počutil, kakor sem se ob kriku bolečine Blaže tik pred koncem. V tistem trenutku sem zavedel, da nimam pojma, kaj bolečina je in se spraševal, katera pri zdravi pameti, bi si želela ponovno iti čez to? V momentu sem razvil takšno empatijo do Blaže kot še nikoli. Ga ni notarja in farja, ki bi s svojim papirjem in žegnano vodo, kakorkoli utrdil najin odnos kot sem ga jaz začutil tisti moment. Bolj me skrbelo za Blažo kot za deklico, ki je prišla na svet, čeprav mi je pogled uhajal tudi k njej. A bolečina, ki sem ji bil priča me je bolj skrbela. Opazil sem moment, da so se vsi gnetli tam okoli deklice, vključno z mano, ker so me povabile, da pogledam težo. A s kotičkom očesa sem opazil, da nihče ni pri Blaži. Preveč sem senzitiven. Mama je danes pokazala, kaj pomeni dati vse od sebe. Okoli nje bi se morali gneti oz. ji nuditi čimprejšnjo oskrbo. Zato sem se vrnil k njej. 

Življenje me je spet oropalo filmskega počutja, ko zagledaš novorojenca in si toliko presrečen, da misliš, da si v nebesih. Še slabše, počutil sem se kot en praktikant, ki opazuje porod. "Pa halo Blaž!!! kaj s tvojimi možgani?? Ko bi te vsaj stereotipno skupaj vrglo. Ne, še toliko se te ne dotakne." Resnično zbal sem se lastne psihe, zakaj se ne veselim rojstva te deklice? Nevtralen kot  Švica, kaj je narobe z mano?   

Hvaležen za to nič kaj pocukrano in  nič kaj hollywoodsko ampak zasavsko izkušnjo, ki je še zgolj utrdila moj odnos do Blaže. Izkušnja, ki me je zagotovo nekje nekako preoblikovala. 
Rad bi, da se mi v spomin vgravira v celoti prvih 14 dni, ko sem izvedel, da je Blaža noseča. Rad bi da se mi v spomin vgravira v celoti noč iz 3. na 4. maj. Rad bi, da se mi v spomin vgravira vse zaznave, ki sem jih deležen ob vsakem pestovanju in previjanju usrane riti. Saj sem ob vse tem sem iz dneva v dan bolj ponosen in srečen, da sem postal oče Katarini.

Ujetnik lastnega uma?

Nekaj prahu pa se je že nabralo na tem blogu. Enostavno ne najdem navdiha, prostora in časa za razmislek o pisanju in samo pisanje. Kot sem že lahko opazil, dobim največ idej za pripovedovanje kakšne zgodbe ali deljenje nekih korektnih razmišljanj, takrat ko se udeležim kakšne tekme. Žal teh večjih tekem, ki se vijejo tja do 50 km ne bo veliko. Najprej  moja regeneracija tega ne dopušča in prav tako ne proračun. In že tukaj se lahko ustavimo in začnemo filozofirati o ti. smiselnosti - zakaj si nadeti štartno številko za katero smo plačati štartnino  v višini 1€ x dolžina trase v pred prijavi ali nujnosti si lastiti zadnji tehnološki kos opreme? Pa pustimo to ob strani. Eni v gostilno ali na poker, jaz pa v športno trgovino. Konec bomo vsi doživeli enak.

 Pred 10 leti ali več sem se veselil konec tedna. Sedaj se ga tudi, a s to razliko, da malo več razmišljam o tem, kako narediti, da od teh dveh prostih dni potegnem največ? Dojemanje časa skozi življenjska obdobja je različno. Šele v zadnjih letih vidim, koliko sem imel časa v času šolanja. Pa ne iz vidika, da bi se moral posipati s pepelom, ker sem tisti čas "zabušil", ker ga nisem posvetil nečemu koristnejšemu. Ampak iz vidika, da se nisem zavedal in užival v tem, ker se bodisi dolgočasim ali ker sem osamljen. Vedno stremimo v prihodnost. Verjetno bom pri svojih 50 ali 60 razmišljal o tem, da sem bil pri svojih skoraj, da 40 še kako fit in se mi je dobro godilo. To zavedanje prostora in časa nekako poskušam ozavestiti in akumulirati. Žal se prevečkrat  zalotim oz. ko je že prepozno, da sem na avtopilotu. Ker je to enostavno najlažje.

Še vedno si želim biti hitrejši ali v podzavesti hrepenim po tem, da bi še enkrat doživel občutek absolutne zmage v zavidljivi konkurenci. Priznam, kriv sem. Za ta občutek ni nadomestila s katerim bi lahko kompenziral željeno. Na teh nekaj tekaških tekmovanj sem hitro uvidel, da konkurenčen nisem. Pa, če tudi včasih pridem z malo "petelinskim" odnosom, češ zdaj sem pa tudi jaz eden izmed ta teh hitrih in vzdržljivih "idiotov". Me tekma in samokritičnost kaj hitro polijeta s hladno vodo, da se neham petelinit pa čeprav sam pri sebi.  Edini s katerim "tekmujem" sem sam  v času in prostoru. Takrat mi postane vseeno za mesto, želim si le hitro se privleči do ciljne črte in pozabiti ta dan.

V nedeljo 7. aprila sem že pred samim dvigom štartne številke, začutil neko napetost v želodcu ob pogledu na mojega prvega nasprotnika in to že takoj od samega štarta. Ciljna strmina Zlate lisice. Pogled vse do koče na Trikotni jasi je zahteval, da dvignem pogled, kar konkretno v nebo in se zavem te strmine.  Strmina, ki predstavlja komaj uverturo skozi pekel do naziva Pohorski kerlc, ki ga pridobi tisti, ki opravi s pohorsko strmino vse do vrha kabinske vzpenjače. Če drugo uvrščeni Timotej Bečan s svojim časom (po grobem spominu 23min), ki ga je potreboval, da je prišel iz Snežnega stadiona Zlate lisice do vrha Belvija, se ne deklarira kot pohorski kerlc, potem sem jaz zgorel že v prvi četrtini ciljne strmine. Pa vseeno sem se nekje v 7, 8 min za njim privlekel v cilj. Lahko bi rekel, da je bilo, malo za okus, pekleno. Kajti sonce se je upiralo v pohorsko smučarsko strmino. Pri srčnem utripu 170 udarcev ali več predvidevam, da ga ni junaka, ko bi mu bilo hladno.

Z nastopom sem zadovoljen. Ne vem, kaj me vleče na Breg. Nisem ljubitelj sadomazohističnih tekov na klanec. Oziroma, da bi imel željo se posvetiti tej disciplini - gorski tek. Mi je že Blaža postavila to vprašanje, če bi se mogoče poskusil na večih v gorskih tekih? Pa sem brez premisleka izstrelil:"Trail je doživetje." Zavedanje oz. pogled na sosednje grebene, na katerih sem ravnokar bil ter premagal naravne  ovire je enostavno preveč zadovoljivo/navdihujoče. Tudi ob dobri dnevni formi in ustreznem razpoloženju je priti na vrh Pohorja v dobrih ali slabih 30 min po svoje navdušujoče. 

Strmine sem se lotil po svoje. Ne ozirajoč se na druge oz. da bi pustil, da drugi vplivajo na moj tempo. Tako so mimo mene padale različne starostne kategorije. Od gospodov v zrelih letih (teh malo manj) do osnovnošolske mladine, ki se je izstrelila mimo ob prvi mogoči priložnosti. Eni so zgrizli do vrha, drugi so to zaletavost drago plačali. Ta prvi so mi dali za misliti, da se staram. A na srečo se hitro potolažim s primerki kot so Cvet ipd.

Nevedoč, kaj me čaka čez dober teden, sem poskušal se čimbolj regenerirati oz. vsaj odmisliti težke noge, ki sem jih vlekel "za sabo" po pisarni in na treningih. V soboto, ki je prihajala, sem želel pokazati sebi, kaj sem z malo bolj strukturiranim treningom od oktobra do danes naredil. Nadejal sem se opaznejšega napredka. Ne, da se bom potegoval za prva tri mesta generalno, ker sem že tudi na Pohroskem kerlcu videl, da nisem kaj bistveno hitrejši kot v časih, ko sem bil še mladinec. Ampak kot sem že dejal, igram na karto vzdržljivosti. 25 km tekma z višinskim profilom, ki skupaj nanese dobrih 2000 m višinske razlike, ki jo je treba premagati zagotovo spada v kategorijo: Vzdržljivost. Izhodišče sem imel postavljeno: lanski rezultat, ista trasa. Z eno omembo vredne opazke. To je temperaturna razlika, ki je bila v konkreten plus. Marsikdo je potarnal, da je imel letos slabši rezultat v primerjavi z lanskim letom, ko so vladale jesensko-zimske razmere. Ampak nič ne dé. Spet ni bilo tako zelo vroče, da bi to lahko zasenčilo moj napredek, ki sem ga pričakoval ob spremenjenem režimu treninga. Če sem bolj konkreten. Moj lanski čas je znašal (po Stravi sodeč) 3h30, letos pa 3h28min. Iskreno povedno ciljal sem na čas 3h-3h10min. 

Do spusta iz Gozdnika sem še užival v sinhroničnem gibanju telesa in uma. Vročina me ni motila. Bilo je toplo, imelo je vpliv, a vseeno se je dalo. Na najlepšem delu poti, kjer bi se noge enostavno morale le mehko vrteti, za drugo bi poskrbela fizika z blagim spustom pa se je začelo nekaj dogajati. Nekaj poznanega in nič veselega. Noge so začele javljati, da jim je bilo dovolj, da so utrujene in želijo v naslednjem kilometru ali dveh zaključiti sobotno "trimčkanje". Eeee bože mili, pa zakaj se mi to ni zgodilo že na prvem kuclju? Bi lahko samo odvil nazaj na štart. Noge, drage moje, lepo me boste nesle do Griž pa naj stane, kar hoče. Tako malo upočasnim v upanju, da se malo "ohladim" in na nek čuden način spočijem ter kasneje spet nadaljujem z visokim tempom. Zastavljen plan se še danes izvaja in to pri prvi točki - spočiti. 

Na poti do Kala slišim, da se nahajam blizu prve deseterice a kaj, ko me ne to ni dovolj motiviralo oz. mojih nog, da bi se ponovno zbudile. Tako začnejo mimo mene padati tekmovalci, ki sem jih misloč že zdavnaj pustil za sabo. Potem začne delati "hrček" v glavi in igre je konec. Tukaj bi se dalo filozofirat na dolgo in široko. Ena izmed misli je bila:"Zakaj hudiča pišeš blog? Da boš pisal tole samo blamažo? Ne, pišem zato, ker včasih mi uspe napisati kaj berljivega. Za moj spomin. Kakor mi tudi uspe preteči kakšen epski trail. Pa ne med najhitrejšimi." Bolj kot se Kamnik postavljal  na "zadnje tace" bolj je hrček v glavi ugašal. Spust iz Kamnika je bilo samo eno veliko kletvišče. Šele po  streznitvenem skoraj da zdrsu/padcu sem postavil fokus na pravo mesto. Po opravljenem spustu, se je v meni začela prebujati skrita rezerva moči. Ne hitrosti ampak moči. Moč, da se privlečem do cilja. Vzpon na Hom in spust do Griž sem po občutku, kar hitro odkljukal in si ofnal zaslužen pir. 

Trenutki na poti do ... .

 20:40 le kakšno objavo bo prinesla ta ura? Upoštevajoč dejstvo, da bi najraje spil pivo do konca in odšel pod tuš. Ah ja, ne morem. Kopalnico je okupirala pubertetnica z umivanjem zob, ko bi le bilo samo umivanje zob. Po tuširanju se pa zleknil v posteljo in užil zadnje minute nedelje pred novim tednom, ki nam ga je prinesla delavska revolucija. Da se niso uspeli drugače zmenit. Še za kakšen dan ali dva  daljši weekend. Tako imenovani "weekend wariorrji" rabimo počitek, da pridemo k sebi po vseh pretečenih km in premaganih višinskih metrih. Ter se mentalno pripravimo, na nov delovni teden. Ob vsej tehnologiji in coroni, ki nam je pokazala, da se marsikatero delo , da opravljati od doma se čudim, da te pozitivne lastnosti epidemije niso bolj vzeli oz. prevzeli. Pa pustimo to corono in nujno zlo, ki ga trenutno potrebujemo, da nekako preko njega, osmišljamo svoj vsak dan: služba - denar.

Te dni, če me spomin ne vara, ni bilo tako težko narediti zastavljene km. Dobro, nisem bil čisto p-p-pozlačen kot je bil eden izmed Jajota ali Pajota ampak se je kar dalo. Predvsem sem se potem boljše počutil ampak spet spoznanje, ki me vrže na tla. Malo prej teral svoje noge in srce v visoke obrate, čez uro ali dve pa že tuširat in spat. Kot bi pri vožnji na avtocesti potegnil ročno zavoro. Če že obroki, čez dan niso ravno optimalno razporejeni bo pa pivo. Ob pol litru te pijače enostavno začutim, da sem se končno umiril in imam relaksiran čas zase. Takšen čas, ko sem ga imel v času študija. Mater pogrešam te cajte! Pa ne, da sem bil zabušant. Vzporedno sem nekako vozil skoraj, da vrhunski šport in študij. Predvsem sem pa bil naspan. Čeprav sem pogosto poslušal s sosednjega balkona že 1000 Mileta Kitiča in Modrijane v eno in sem mislil, da se mi godi največji kriminal. Danes vidim, da je še večji kriminal se zbujati pred 6 uro. Ne osvojim tega manevra, muka mi je.

Tako, da z vsem spoštovanjem in občudovanjem opazujem tekače, ki lovijo sončne vzhode po grebenih gora. Jaz bom to počel, ko bom imel na razpolago 2 meseca dopusta. Torej nikoli. Te zimske mesece sem bolj lovil ravnotežje, ko sem ubiral stezice, katere so bile vidne  na  razdalji svetlobnega snopa čelke. Spomnim se večera oz. noči, ko sem tekel proti in na Krvavico. Tiste dni smo dobili, kar pošteno pošiljko snega. Tisto noč sem pretekel, kar nekaj km brez lučke. Nalašč sem jo ugasnil. Prvinske zaznave okolice.  Široko kolovozno pot sredi gozda, mi je osvetljevala polna luna. Snežna odeja je skrbela za odboj te svetlobe. Sence dreves, ki so bile čudnih oblik in nenadno pokanje vej nekje v bližnji daljavi so pripomogle k stalnem povišanem nivoju adrenalina. Pri nenadnem prihodu na  jaso je bilo čarobno. Poskušal sem to ujeti v foto lečo a rezultat ni bil zadovoljiv. Pri vzpenjanju na Krvavico ob soju polne lune, sem se spomnil, na pripoved bodočega tasta, zakaj se tej vzpetini reče Krvavica, ker je na njej "hudič svojo mat klal". Jap, res spodbudne misli ob polni luni.

Sneg ni dolgo vztrajal, hitro ga je pobralo. Tako kot je podlaga bila betežna in močvarna, takšno je bilo tudi vreme. Za namenček je bilo prav takšno za konec tedna, ko lahko končno naglavno svetilko - čelko pustil doma. No, če se pa obeta kakšno tekaško druženje, potem pa sploh mora vreme zagodit s svojo turobo. Bil sem na dveh oglednih turah in sicer na ogledni za Hrastnik trail ter Savinjskih K6. Na slednji nisem bil razpoložen za fotkanje. Preveč slabo vreme, premočen ves. Vseeno  pa sem bil deležen družbe zmagovalca Knap traila, ter tekača, ki se bolj domače počuti na izzivih daljših od 60km. Kot nekdo, ki se ravno spoznava s trail sceno sem seveda z zanimanjem poslušal prigode, ki se dogajajo v krogih naših najboljših tekačev. Koliko različnih karakterjev in pristopov a vsi po svoje dosegajo zavidljive rezultate pri nas.

Upal bi si trditi na osnovi prejšnjega spoznanja, da enostavno ni recepta, kako zmagovati. Če sem še bolj "poduhovljen",  trail tek je spoznavanje samega sebe. Fizično in psihično. Imejmo v mislih, da se gibljemo, malo hitreje kot sicer, 3h ali več, da premagamo 25km ali več. Pri športnih aktivnostih do 1,5h lahko vzdržuješ neko hitrost, fokus na športni performance, fokus na sotekmovalca. Pri teku do 3h ali več, te s takim pristopom pobere, po domače povedano. Tekma postane, kar naenkrat zelo drugačna. Fokus na sotekmovalca se prestavi na tebe osebno. Zdaj in ta trenutek. Od tekmovalnih isker v očeh , se spremeni v pohleven pogled, ki s strahom pomešanim z obupom  za trenutek ali dva se ozre na vrh grebena kamor se vije začrtana pot. To so trenutki, ki štejejo, ki te naučijo, da življenje v dolini v tistih službah enostavno ni vse. Je veliko ni pa vse.

Upam, da ne razmišljam še prehitro o minljivosti življenja ampak te dni sem res hvaležen, da lahko hodim, tečem po teh počasi  že domačih Savinjskih Zasavskih hribih. Verjamem, da me bo kdaj spet popadel val tekmovalnosti. Vendar vseeno uživam v trenutku,  kjer sem. Najlažje opišem moje stanje s citatom:" Zdrav človek ima tisoč želja, bolan človek ima le eno željo. Biti zdrav." Dozdeva se mi kot, da se spreminja moje dojemanje sveta. Začel sem iskati lepe stvari oz. trenutke v moji bližini in gibanje v naravi mi to preprosto nudi. Srečanje z divjadjo je meni nekaj najlepšega, ko zagledaš žival, kako elegantno premaguje ovire pred sabo in s kakšno hitrostjo. Sploh tisti trenutki, ko te ta opazuje in naivno mislim, da želi da se je dotaknem. Čisto zares ta prava divjad. Ne tista na Jelenovem grebenu, ki je čisto udomačena.  To ni isto.  Prvi korak proti njej in ta se že odpravi v dir. Če naredim proti gamsu ali srni korak ali dva bližje potem naredim korak, dva, petnajst vzvratno, ko zaslišim lomastenje neke črne gmote. Ko ta žival prečka oz. bolje rečeno skoraj preskoči cesto, vrezano v  pobočje imam sekundo dve časa, da prepoznam rilec in dva bela čekana.

V takšnih momentih spoznam, koliko sem suženj lastnih misli. Potem pa pride en takle prašiček pa v trenutku iz glave izbije vse težave in razno razne nepotrebne misli. Na svoji poti v življenju, bi moral pogosteje srečati takšne prijazne živalce. Kot kaže so s svojo prisotnostjo zelo koristne in efektivne. Edina verjetnost, ki se tukaj pojavi je ta, da bi se kdaj od strahu malo bolj tekoče podelal.

22:27 že vidim, da bom jutri pozen. Zakaj sem toliko trapast?  Čez dobrih 6 ur, bo zvonila budilka. Mogoče bo drugič boljša objava, nisem najbolj zadovoljen. Ampak to je to. Trenutno sem najbolj ponosen na zapis o prečenju Pohorja. Doživeto napisano. Ravno prav vsega, nič na silo. A takšne zapise porajajo le veliki izzivi in tekme.  Ampak kot sem omenil nekje zgoraj, treba je iskati lepe stari tudi v turobnih okoliščinah. Kot je npr. tale zvonček po katerem drsi rosa/kaplja v mokrem in vetrovnem vzponu na Kal iz Hrastnika ter potem, še narediti ogledno turo Hrastnik traila  od Kala do Mrzlice in nazaj.

Nizek nivo energije baterije.

Sončni zahod jemlje slovo, pivo je na dosegu roke. A še vedno zaprto. Čakam na pravi moment. Moment v katerem vidim veliko statistično verjetnost, da bom to pivo spil v miru in tudi po tej seansi ne bo stresa. Ta vzorec ali navada, da dan želim začeti in končati - po svoje, me že spremlja nekaj časa. Seveda z manjšimi prilagoditvami, kar je najbolj vidno v jutranjih urah. Sedaj se s težavo odločim, ali bom žrtvoval jutranjo skodelico kave katero pijem v počasnem posnetku, ali bom odžagal še eno kitico. Te predšihtne kitice so najbolj nevarne in mamljive. In že na vse zgodaj me prešine spoznanje, da vsega pač ne moremo imeti.

Zatorej ta sončni zahod je kot napovednik, da se čas za mentalno regeneracijo in mir približuje koncu. Je bila regeneracija uspešna? Upam, da je bila. Teden, ki se končuje je bil zame izčrpajoč. Vse do petka. Zbujanje okoli 5 ure zjutraj, je vsak dan dodobra načelo mojo dnevno zalogo energije. Do prihoda domov, ob ca 16h, sem že bil na rdečih 10%.Vem, da bi hitro polnjenje te "baterije" predstavljal  sproščen 40min tek. V posteljo sem padel kot domina. Tam sem pričakal večer.

Jap, ne morem se ravno hvaliti s stoično držo, prodajati bučk o moči volje in konsistentnosti. Zanimivo, tekač na dolge proge je podlegel. Zanimivo zato, ker sem pogosto slišal, kako bi naj šport vplival na razvoj osebnosti človeka. Zase čedalje bolj spoznavam, da mi šport pokaže kakšen sem. Se bom raje tukaj ustavil, ker psihologija ni moja kompetenca, me pa velikokrat zanese v tovrstno "pametovanje". Bolje, da se vrnem na polnjenje "baterij".

Osnova dobrega polnjenja "baterij" je bujenje in to je moment, ko telo samo tako želi. Teh dni je v tednu enostavno premalo. Nekaj pet ali še več let nazaj sem se imel za jutranjega človeka. Tudi drugi so mi to pripisovali. Ampak, ko se enkrat zgodi redna služba verjetno marsikdo spozna, da ni ravno jutranji človek čeprav je tako mislil. Dan se je lepo napravil. Brez pomisleka navlečem nase kratke hlače, ne glede na datum, ki je na koledarju in jo mahnem proti Čemšeniški planini. Pot poskušam malo dokumentirati na tem "čegagramu" z objavo kratkih videov. Kasnejši ogled teh vsebin me nič kaj ne navdušil. Eno samo navadno tresenje kadra. Ampak v tistem momentu sem si želel podeliti to kuliso. Na žalost oz. na srečo, ne morem zraven pripeti svojih občutij, zaradi katerih bi mogoče lažje razumeli ali sami začutili potrebo po aktivnosti na prostem. Pa čeprav je to samo en navaden lauf.

Pot se počasi vzpenja do nekdanjega smučišča Prvine. Prvotno sem imel namen ubrati zložnejšo pot do vrha Čemšeniške planine, ker bi morebiti lahko večinski delež pretekel. Pa me je nekaj prešinilo, da grem čez Jelenov rog. Pošteno strma pot. Nevem, kaj me je gnalo, da  grem po težji poti. Mogoče zato ker je slikovita. Jutranja svežina, sonce ki več kot prijetno greje za ta datum, kaj ne bi človek imel lahkega koraka in užival tudi pri hoji navkreber. Temu primerno se je približal tudi vrh. Redki trenutki. To je ena izmed tistih točk, ki je odmaknjena. Na kateri se lahko človek ustavi ter pomisli o tem  ali onem ali enostavno zre v daljino Zasavja.

Pot sem nadaljeval z bistveno hitrejšim korakom po grebenu, ker teren je to tudi dopuščal. Moje noge očitno pa tudi. Ne glede na tedensko odsotnost. Ko prispem do koče na Čemšeniški planini, jo kar ucvrem v dolino. Seveda po enoslednici ob panoramskih razgledih. Želja po premagovanju bistveno daljših dolžin in osvajanja sosednjih vrhov je bila še kako močna. 

Za tole rundo, ki je bila odlaufana čisto po občutku in v coni udobja, sem potreboval dobro uro. Počutje pa nič kolikrat boljše in osveženo, ne samo po ampak  že kar med samo aktivnostjo. Za tisti, dan je bilo vse lepše in lažje. Ostanek sobote nisem želel preležati s popolnoma izčrpanimi nogami. Današnjo rundo pa sem začel, kar v Hrastniku, se hitro povzpel na Klobuk (600m v.razlike v 40 min) ter hitro do Kalške planote, kjer so se že zbirali sotekači s katerimi bomo tekli  ti. ogledni  tek Hrastnik traila, ki bo v aprilu. Bom pa takrat kakšno besedo več namenil po opravljenem 12km izzivu na Hrastnik trail.

Trma na delu.

 Po dolgem času, reci piši, nekje 13 let, je spet zasijala ta bela praznina, nepopisanega spletnega "lista", ki poraja kar nekaj neprijetnih spominov. Seveda prvi spomin vezan na obdobje seminarskih in vse do diplomske naloge. Ja, tisti občutek, ko neveš kako bi začel. Potem pa po pretečenih 30 minutah ali več, mogoče celo nekaj napišeš. Pa ugotoviš, da ta začetek pa ni najbolj posrečen in pobrišeš uvodni odstavek. In si spet....na začetku. Na začetku še preden si sploh kaj začel.

V zadnjem času, me je nekajkrat prešinila ideja, da bi ponovno začel pisati spletni dnevnik oz. blog. Ponovno, po 13 letih od zadnje objave na mojem  prejšnjem blogu. Na katerem sem pisal o svojih prigodah in pripetljajih na gorskem kolesu. Priznam, da mi je žal, ker sem izbrisal tisti blog. Sedaj nimam več  oz. zelo malo spominov na tisto obdobje. Je pa nekaj ostalo, česar verjetno ne bom uspel (niti ne želim) odstraniti iz svojega življenja. To je strast do gibanja v hribovitem - gorskem svetu.

V zadnjem času se trudim, da bi osvojil smučarski tek v zimskem delu leta. Upal bi si trditi, da če bi se še "enkrat rodil", bi se  posvetil smučarskemu teku. Na žalost ali na srečo, nisem doma v Skandinaviji oz. S. Evropi. Niti nimam ideje od kot ta moj izbor športov. Bolj kot "hecno" izgleda, bolj kot je stran od nogometa in ostale "pop" kulture in bližje kot je naravi in bolj kot je "zagulen" bolj me privlači. Dejstvo, da sem prej znal stati na plastičnih elankah kot pa peljati se s kolesom je že dovolj zgovorno.

Torej, ker sem zadnje tri zime posvetil, kar nekaj časa učenju smučarskega teka. Zaradi oddaljenosti od smučišč ter zelo ne konstantnih snežnih razmer, sem tako na mesec v povprečju pridelal  približno 10h treninga oz. bolje rečeno učenja.  Kljub vsem šolskim padcem, ki jih še vedno pridelam, me je nekako gnala želja, da se opogumim in letos poskusim na rekreativnem smučarskem maratonu na Rogli. 

No, ni bilo to 42km ampak 20km. Verjetno si težjega prizorišča res ne bi mogel izbrati za ognjeni krst. Kljub temu, da je od te tekme že minilo nekaj časa, mislim da 3 tedne, je spomin še kar živ ter pisan na komolcu in boku. Najprej smo odšli na ogled kroga. Kje je krog potekal, mi je bilo že prej znano, a zanimala me je snežna podlaga. Kljub vsem prizadevanjem, da bi čimbolj varčeval z močmi, me je že ogledni krog ne le več kot ogrel ampak dodobra utrudil. 

Postavim se na štart. Kar med zadnje. Taktika: preživeti! In če se bo kakšen čudež naredil, na tempo prehiteti tiste, ki so podcenili krog po Rogli. Po prvem krogu je bilo jasno, da bo tole borba za obstoj na smučkah ter vprašanje, koliko sem "sadomazohist", da s trmo pridem do ciljne črte? Verjamem, da na TV izgleda  ta šport zelo smešen. Tiste "sulice" pa nekakšen čuden korak levo desno. Brez neke velike hitrosti, zaprtih ovinkov, skokov pa saj to ne more biti težko. Mogoče za boljšo predstavo. Učite se voziti kolo - gorsko kolo. Po nekaj poskusih takšnih in drugačnih, se vam končno posreči, da se zapeljete po lepi ravni površini. Mogoče vas pot zanese tudi na zelenico in tam je tudi vse OK. To vas navda s polno mero entuziazma in želje po še. Prijavite  se na tekmo v  krosu ali na spust. Tam pred sabo zagledate pot, ki bi vam mogoče celo brez kolesa nagnala mraz v kosti. Ampak tam je prepozno za vprašanje: "Ali sem dosti pripravljen?"

Spomini so kar vreli na dan. Spomni na prvo dirko oz. prve dirke, občutja so bila bolj ali manj zelo podobna. Na srečo sem gorsko kolo takrat veliko bolje obvladoval kot danes te "sulice".  Ampak vseeno občutek, ko te sotekmovalci ujamejo za krog ali celo dva. To se "zapeče" nekam v možgane. Še vedno je isti. Le da v malo bolj "zrelih" letih temu ne pripisujem toliko pomena. Ne glede na takratni zapis grenke izkušnje, sem vztrajal dobrih  10 let in postopoma napredoval. Zato pri sebi gojim prepričanje, da bom nekega dne tudi na smučkah tako stabilno stal kot sem na kolesu. Posledično užival v naravi in sproščenem drsenju skozi zimsko pokrajino. Velikokrat bom zaplaval v svoji domišljiji. Zakaj pa ne? Blog to prenese.

Ko pa se dnevi pričnejo daljšati in sramežljivo žvrgolenje prvih ptic počasi prične napovedovati prihod pomladi se moja obutev malo spremeni. Namesto smučarskega čevlja obujem ti. trail copat in kam drugam kot v hribe. Tako malo hitreje in če se da tudi na poskok. Športna disciplina - trail je zadnja leta v Sloveniji, kar v porastu. Ja spet sem se navdušil za en "bebav" šport. Ampak kaj, ko osvojitev vrhova, hiter spust do naslednjega vzpona, prečenje strmega pobočja po ozki poti, ter premagovanje 15km in daljših razdalj po vseh mogočih terenih nudi svojevrsten užitek. Počutiš se živega.

Ko pa pride do mene informacija, da bo organiziran trail po Konjiški gori. Tega dogodka pa res ne gre zamuditi. Ne glede na utrujenost ali pripravljenost. To je je bil moj "peskovnik" o nekdaj. Na Konjiški gori sem preživel veliko časa. S kolesom, s pokojnim Ferdom (pes), v vseh letnih časih, za trening ali kar tako na sprehod za lajšanje čustvenih tegob.

Ker promocija samega dogodka ni bila kaj zelo konsistentna, sem pričakoval, da se nas bo na štartu pojavilo le nekaj lokalnih zanesenjakov. Upoštevajoč samo ta podatek, bi bila konkurenca zame že dovolj velika. Ko se vrnemo iz kave se je prireditveno mesto zelo napolnilo. Super! za prvič res zelo številčna udeležba, super vzdušje. Ko pa zagledam obraz ženske, ki je pri nas trenutno št.1 v gorskem oz. trail teku in hkrati tudi v top 20 na svetu, sem si rekel, da to je to. Če je ona tam je tudi njen mož in posledično konkurence je več kot dovolj za vse na štartu.

Pred tekmo sem si utopično rekel, da na klanec iz Ribnikov do koče pri Štepihu, bom šel malo bolj z rezervo, ker se bodo zagotovo vračali "bumerangi". Tudi kasneje od Treh križev do Skale nočem plačevati visokega davka. No, teh sanj nisem dosanjal, sotekmovalci so me kar lepo postavili ven iz cone udobja. Niso mi pustili, da malo podoživljal svoje trenutke na Konjiški gori. Pa sem si rekel:" Kam gre bik, pa naj gre še štrik! Če me pobere pri Grofovem štantu me pač bo." Tako sem tekel na klanec nekje s tempom recimo 6:30 min na km. Kar je ustrezalo temu, da sem včasih že malo s "škrgami" dihal.

Tudi v zaključnem spustu, do in mimo Konjiškega gradu, ko sem že imel v nogah dobrih 18km teka pri povprečnem pulzu 175 utrip/min je šlo odlično. Korak sem imel pod kontrolo. Verjetno sem ubral pravilno taktiko hidracije ter vnosa cukra. S svojim rezultatom sem zelo zadovoljen, saj se že kažejo prvi  rezultati malo drugačnega treninga. Tempo s katerim sem pretekel traso mi je pa bil v največje zadovoljstvo. Namreč na začetku sem ocenil, da bom dosegel povprečni tempo nekje 6:30 min/km, za kar sem mislil, da se že malo precenjujem. Na koncu se je izkazalo, da sem se podcenjeval in tekel prestavo ali dve hitreje 5:30 min/km. Niti v najboljših sanjah. Tokrat se je taktika kamor gre štrik pa ne še gre bik, obrestovala.