20:40 le kakšno objavo bo prinesla ta ura? Upoštevajoč dejstvo, da bi najraje spil pivo do konca in odšel pod tuš. Ah ja, ne morem. Kopalnico je okupirala pubertetnica z umivanjem zob, ko bi le bilo samo umivanje zob. Po tuširanju se pa zleknil v posteljo in užil zadnje minute nedelje pred novim tednom, ki nam ga je prinesla delavska revolucija. Da se niso uspeli drugače zmenit. Še za kakšen dan ali dva daljši weekend. Tako imenovani "weekend wariorrji" rabimo počitek, da pridemo k sebi po vseh pretečenih km in premaganih višinskih metrih. Ter se mentalno pripravimo, na nov delovni teden. Ob vsej tehnologiji in coroni, ki nam je pokazala, da se marsikatero delo , da opravljati od doma se čudim, da te pozitivne lastnosti epidemije niso bolj vzeli oz. prevzeli. Pa pustimo to corono in nujno zlo, ki ga trenutno potrebujemo, da nekako preko njega, osmišljamo svoj vsak dan: služba - denar.
Te dni, če me spomin ne vara, ni bilo tako težko narediti zastavljene km. Dobro, nisem bil čisto p-p-pozlačen kot je bil eden izmed Jajota ali Pajota ampak se je kar dalo. Predvsem sem se potem boljše počutil ampak spet spoznanje, ki me vrže na tla. Malo prej teral svoje noge in srce v visoke obrate, čez uro ali dve pa že tuširat in spat. Kot bi pri vožnji na avtocesti potegnil ročno zavoro. Če že obroki, čez dan niso ravno optimalno razporejeni bo pa pivo. Ob pol litru te pijače enostavno začutim, da sem se končno umiril in imam relaksiran čas zase. Takšen čas, ko sem ga imel v času študija. Mater pogrešam te cajte! Pa ne, da sem bil zabušant. Vzporedno sem nekako vozil skoraj, da vrhunski šport in študij. Predvsem sem pa bil naspan. Čeprav sem pogosto poslušal s sosednjega balkona že 1000 Mileta Kitiča in Modrijane v eno in sem mislil, da se mi godi največji kriminal. Danes vidim, da je še večji kriminal se zbujati pred 6 uro. Ne osvojim tega manevra, muka mi je.
Tako, da z vsem spoštovanjem in občudovanjem opazujem tekače, ki lovijo sončne vzhode po grebenih gora. Jaz bom to počel, ko bom imel na razpolago 2 meseca dopusta. Torej nikoli. Te zimske mesece sem bolj lovil ravnotežje, ko sem ubiral stezice, katere so bile vidne na razdalji svetlobnega snopa čelke. Spomnim se večera oz. noči, ko sem tekel proti in na Krvavico. Tiste dni smo dobili, kar pošteno pošiljko snega. Tisto noč sem pretekel, kar nekaj km brez lučke. Nalašč sem jo ugasnil. Prvinske zaznave okolice. Široko kolovozno pot sredi gozda, mi je osvetljevala polna luna. Snežna odeja je skrbela za odboj te svetlobe. Sence dreves, ki so bile čudnih oblik in nenadno pokanje vej nekje v bližnji daljavi so pripomogle k stalnem povišanem nivoju adrenalina. Pri nenadnem prihodu na jaso je bilo čarobno. Poskušal sem to ujeti v foto lečo a rezultat ni bil zadovoljiv. Pri vzpenjanju na Krvavico ob soju polne lune, sem se spomnil, na pripoved bodočega tasta, zakaj se tej vzpetini reče Krvavica, ker je na njej "hudič svojo mat klal". Jap, res spodbudne misli ob polni luni.
Sneg ni dolgo vztrajal, hitro ga je pobralo. Tako kot je podlaga bila betežna in močvarna, takšno je bilo tudi vreme. Za namenček je bilo prav takšno za konec tedna, ko lahko končno naglavno svetilko - čelko pustil doma. No, če se pa obeta kakšno tekaško druženje, potem pa sploh mora vreme zagodit s svojo turobo. Bil sem na dveh oglednih turah in sicer na ogledni za Hrastnik trail ter Savinjskih K6. Na slednji nisem bil razpoložen za fotkanje. Preveč slabo vreme, premočen ves. Vseeno pa sem bil deležen družbe zmagovalca Knap traila, ter tekača, ki se bolj domače počuti na izzivih daljših od 60km. Kot nekdo, ki se ravno spoznava s trail sceno sem seveda z zanimanjem poslušal prigode, ki se dogajajo v krogih naših najboljših tekačev. Koliko različnih karakterjev in pristopov a vsi po svoje dosegajo zavidljive rezultate pri nas.
Upal bi si trditi na osnovi prejšnjega spoznanja, da enostavno ni recepta, kako zmagovati. Če sem še bolj "poduhovljen", trail tek je spoznavanje samega sebe. Fizično in psihično. Imejmo v mislih, da se gibljemo, malo hitreje kot sicer, 3h ali več, da premagamo 25km ali več. Pri športnih aktivnostih do 1,5h lahko vzdržuješ neko hitrost, fokus na športni performance, fokus na sotekmovalca. Pri teku do 3h ali več, te s takim pristopom pobere, po domače povedano. Tekma postane, kar naenkrat zelo drugačna. Fokus na sotekmovalca se prestavi na tebe osebno. Zdaj in ta trenutek. Od tekmovalnih isker v očeh , se spremeni v pohleven pogled, ki s strahom pomešanim z obupom za trenutek ali dva se ozre na vrh grebena kamor se vije začrtana pot. To so trenutki, ki štejejo, ki te naučijo, da življenje v dolini v tistih službah enostavno ni vse. Je veliko ni pa vse.
Upam, da ne razmišljam še prehitro o minljivosti življenja ampak te dni sem res hvaležen, da lahko hodim, tečem po teh počasi že domačih Savinjskih Zasavskih hribih. Verjamem, da me bo kdaj spet popadel val tekmovalnosti. Vendar vseeno uživam v trenutku, kjer sem. Najlažje opišem moje stanje s citatom:" Zdrav človek ima tisoč želja, bolan človek ima le eno željo. Biti zdrav." Dozdeva se mi kot, da se spreminja moje dojemanje sveta. Začel sem iskati lepe stvari oz. trenutke v moji bližini in gibanje v naravi mi to preprosto nudi. Srečanje z divjadjo je meni nekaj najlepšega, ko zagledaš žival, kako elegantno premaguje ovire pred sabo in s kakšno hitrostjo. Sploh tisti trenutki, ko te ta opazuje in naivno mislim, da želi da se je dotaknem. Čisto zares ta prava divjad. Ne tista na Jelenovem grebenu, ki je čisto udomačena. To ni isto. Prvi korak proti njej in ta se že odpravi v dir. Če naredim proti gamsu ali srni korak ali dva bližje potem naredim korak, dva, petnajst vzvratno, ko zaslišim lomastenje neke črne gmote. Ko ta žival prečka oz. bolje rečeno skoraj preskoči cesto, vrezano v pobočje imam sekundo dve časa, da prepoznam rilec in dva bela čekana.
V takšnih momentih spoznam, koliko sem suženj lastnih misli. Potem pa pride en takle prašiček pa v trenutku iz glave izbije vse težave in razno razne nepotrebne misli. Na svoji poti v življenju, bi moral pogosteje srečati takšne prijazne živalce. Kot kaže so s svojo prisotnostjo zelo koristne in efektivne. Edina verjetnost, ki se tukaj pojavi je ta, da bi se kdaj od strahu malo bolj tekoče podelal.
22:27 že vidim, da bom jutri pozen. Zakaj sem toliko trapast? Čez dobrih 6 ur, bo zvonila budilka. Mogoče bo drugič boljša objava, nisem najbolj zadovoljen. Ampak to je to. Trenutno sem najbolj ponosen na zapis o prečenju Pohorja. Doživeto napisano. Ravno prav vsega, nič na silo. A takšne zapise porajajo le veliki izzivi in tekme. Ampak kot sem omenil nekje zgoraj, treba je iskati lepe stari tudi v turobnih okoliščinah. Kot je npr. tale zvonček po katerem drsi rosa/kaplja v mokrem in vetrovnem vzponu na Kal iz Hrastnika ter potem, še narediti ogledno turo Hrastnik traila od Kala do Mrzlice in nazaj.
