Nizek nivo energije baterije.

Sončni zahod jemlje slovo, pivo je na dosegu roke. A še vedno zaprto. Čakam na pravi moment. Moment v katerem vidim veliko statistično verjetnost, da bom to pivo spil v miru in tudi po tej seansi ne bo stresa. Ta vzorec ali navada, da dan želim začeti in končati - po svoje, me že spremlja nekaj časa. Seveda z manjšimi prilagoditvami, kar je najbolj vidno v jutranjih urah. Sedaj se s težavo odločim, ali bom žrtvoval jutranjo skodelico kave katero pijem v počasnem posnetku, ali bom odžagal še eno kitico. Te predšihtne kitice so najbolj nevarne in mamljive. In že na vse zgodaj me prešine spoznanje, da vsega pač ne moremo imeti.

Zatorej ta sončni zahod je kot napovednik, da se čas za mentalno regeneracijo in mir približuje koncu. Je bila regeneracija uspešna? Upam, da je bila. Teden, ki se končuje je bil zame izčrpajoč. Vse do petka. Zbujanje okoli 5 ure zjutraj, je vsak dan dodobra načelo mojo dnevno zalogo energije. Do prihoda domov, ob ca 16h, sem že bil na rdečih 10%.Vem, da bi hitro polnjenje te "baterije" predstavljal  sproščen 40min tek. V posteljo sem padel kot domina. Tam sem pričakal večer.

Jap, ne morem se ravno hvaliti s stoično držo, prodajati bučk o moči volje in konsistentnosti. Zanimivo, tekač na dolge proge je podlegel. Zanimivo zato, ker sem pogosto slišal, kako bi naj šport vplival na razvoj osebnosti človeka. Zase čedalje bolj spoznavam, da mi šport pokaže kakšen sem. Se bom raje tukaj ustavil, ker psihologija ni moja kompetenca, me pa velikokrat zanese v tovrstno "pametovanje". Bolje, da se vrnem na polnjenje "baterij".

Osnova dobrega polnjenja "baterij" je bujenje in to je moment, ko telo samo tako želi. Teh dni je v tednu enostavno premalo. Nekaj pet ali še več let nazaj sem se imel za jutranjega človeka. Tudi drugi so mi to pripisovali. Ampak, ko se enkrat zgodi redna služba verjetno marsikdo spozna, da ni ravno jutranji človek čeprav je tako mislil. Dan se je lepo napravil. Brez pomisleka navlečem nase kratke hlače, ne glede na datum, ki je na koledarju in jo mahnem proti Čemšeniški planini. Pot poskušam malo dokumentirati na tem "čegagramu" z objavo kratkih videov. Kasnejši ogled teh vsebin me nič kaj ne navdušil. Eno samo navadno tresenje kadra. Ampak v tistem momentu sem si želel podeliti to kuliso. Na žalost oz. na srečo, ne morem zraven pripeti svojih občutij, zaradi katerih bi mogoče lažje razumeli ali sami začutili potrebo po aktivnosti na prostem. Pa čeprav je to samo en navaden lauf.

Pot se počasi vzpenja do nekdanjega smučišča Prvine. Prvotno sem imel namen ubrati zložnejšo pot do vrha Čemšeniške planine, ker bi morebiti lahko večinski delež pretekel. Pa me je nekaj prešinilo, da grem čez Jelenov rog. Pošteno strma pot. Nevem, kaj me je gnalo, da  grem po težji poti. Mogoče zato ker je slikovita. Jutranja svežina, sonce ki več kot prijetno greje za ta datum, kaj ne bi človek imel lahkega koraka in užival tudi pri hoji navkreber. Temu primerno se je približal tudi vrh. Redki trenutki. To je ena izmed tistih točk, ki je odmaknjena. Na kateri se lahko človek ustavi ter pomisli o tem  ali onem ali enostavno zre v daljino Zasavja.

Pot sem nadaljeval z bistveno hitrejšim korakom po grebenu, ker teren je to tudi dopuščal. Moje noge očitno pa tudi. Ne glede na tedensko odsotnost. Ko prispem do koče na Čemšeniški planini, jo kar ucvrem v dolino. Seveda po enoslednici ob panoramskih razgledih. Želja po premagovanju bistveno daljših dolžin in osvajanja sosednjih vrhov je bila še kako močna. 

Za tole rundo, ki je bila odlaufana čisto po občutku in v coni udobja, sem potreboval dobro uro. Počutje pa nič kolikrat boljše in osveženo, ne samo po ampak  že kar med samo aktivnostjo. Za tisti, dan je bilo vse lepše in lažje. Ostanek sobote nisem želel preležati s popolnoma izčrpanimi nogami. Današnjo rundo pa sem začel, kar v Hrastniku, se hitro povzpel na Klobuk (600m v.razlike v 40 min) ter hitro do Kalške planote, kjer so se že zbirali sotekači s katerimi bomo tekli  ti. ogledni  tek Hrastnik traila, ki bo v aprilu. Bom pa takrat kakšno besedo več namenil po opravljenem 12km izzivu na Hrastnik trail.

Trma na delu.

 Po dolgem času, reci piši, nekje 13 let, je spet zasijala ta bela praznina, nepopisanega spletnega "lista", ki poraja kar nekaj neprijetnih spominov. Seveda prvi spomin vezan na obdobje seminarskih in vse do diplomske naloge. Ja, tisti občutek, ko neveš kako bi začel. Potem pa po pretečenih 30 minutah ali več, mogoče celo nekaj napišeš. Pa ugotoviš, da ta začetek pa ni najbolj posrečen in pobrišeš uvodni odstavek. In si spet....na začetku. Na začetku še preden si sploh kaj začel.

V zadnjem času, me je nekajkrat prešinila ideja, da bi ponovno začel pisati spletni dnevnik oz. blog. Ponovno, po 13 letih od zadnje objave na mojem  prejšnjem blogu. Na katerem sem pisal o svojih prigodah in pripetljajih na gorskem kolesu. Priznam, da mi je žal, ker sem izbrisal tisti blog. Sedaj nimam več  oz. zelo malo spominov na tisto obdobje. Je pa nekaj ostalo, česar verjetno ne bom uspel (niti ne želim) odstraniti iz svojega življenja. To je strast do gibanja v hribovitem - gorskem svetu.

V zadnjem času se trudim, da bi osvojil smučarski tek v zimskem delu leta. Upal bi si trditi, da če bi se še "enkrat rodil", bi se  posvetil smučarskemu teku. Na žalost ali na srečo, nisem doma v Skandinaviji oz. S. Evropi. Niti nimam ideje od kot ta moj izbor športov. Bolj kot "hecno" izgleda, bolj kot je stran od nogometa in ostale "pop" kulture in bližje kot je naravi in bolj kot je "zagulen" bolj me privlači. Dejstvo, da sem prej znal stati na plastičnih elankah kot pa peljati se s kolesom je že dovolj zgovorno.

Torej, ker sem zadnje tri zime posvetil, kar nekaj časa učenju smučarskega teka. Zaradi oddaljenosti od smučišč ter zelo ne konstantnih snežnih razmer, sem tako na mesec v povprečju pridelal  približno 10h treninga oz. bolje rečeno učenja.  Kljub vsem šolskim padcem, ki jih še vedno pridelam, me je nekako gnala želja, da se opogumim in letos poskusim na rekreativnem smučarskem maratonu na Rogli. 

No, ni bilo to 42km ampak 20km. Verjetno si težjega prizorišča res ne bi mogel izbrati za ognjeni krst. Kljub temu, da je od te tekme že minilo nekaj časa, mislim da 3 tedne, je spomin še kar živ ter pisan na komolcu in boku. Najprej smo odšli na ogled kroga. Kje je krog potekal, mi je bilo že prej znano, a zanimala me je snežna podlaga. Kljub vsem prizadevanjem, da bi čimbolj varčeval z močmi, me je že ogledni krog ne le več kot ogrel ampak dodobra utrudil. 

Postavim se na štart. Kar med zadnje. Taktika: preživeti! In če se bo kakšen čudež naredil, na tempo prehiteti tiste, ki so podcenili krog po Rogli. Po prvem krogu je bilo jasno, da bo tole borba za obstoj na smučkah ter vprašanje, koliko sem "sadomazohist", da s trmo pridem do ciljne črte? Verjamem, da na TV izgleda  ta šport zelo smešen. Tiste "sulice" pa nekakšen čuden korak levo desno. Brez neke velike hitrosti, zaprtih ovinkov, skokov pa saj to ne more biti težko. Mogoče za boljšo predstavo. Učite se voziti kolo - gorsko kolo. Po nekaj poskusih takšnih in drugačnih, se vam končno posreči, da se zapeljete po lepi ravni površini. Mogoče vas pot zanese tudi na zelenico in tam je tudi vse OK. To vas navda s polno mero entuziazma in želje po še. Prijavite  se na tekmo v  krosu ali na spust. Tam pred sabo zagledate pot, ki bi vam mogoče celo brez kolesa nagnala mraz v kosti. Ampak tam je prepozno za vprašanje: "Ali sem dosti pripravljen?"

Spomini so kar vreli na dan. Spomni na prvo dirko oz. prve dirke, občutja so bila bolj ali manj zelo podobna. Na srečo sem gorsko kolo takrat veliko bolje obvladoval kot danes te "sulice".  Ampak vseeno občutek, ko te sotekmovalci ujamejo za krog ali celo dva. To se "zapeče" nekam v možgane. Še vedno je isti. Le da v malo bolj "zrelih" letih temu ne pripisujem toliko pomena. Ne glede na takratni zapis grenke izkušnje, sem vztrajal dobrih  10 let in postopoma napredoval. Zato pri sebi gojim prepričanje, da bom nekega dne tudi na smučkah tako stabilno stal kot sem na kolesu. Posledično užival v naravi in sproščenem drsenju skozi zimsko pokrajino. Velikokrat bom zaplaval v svoji domišljiji. Zakaj pa ne? Blog to prenese.

Ko pa se dnevi pričnejo daljšati in sramežljivo žvrgolenje prvih ptic počasi prične napovedovati prihod pomladi se moja obutev malo spremeni. Namesto smučarskega čevlja obujem ti. trail copat in kam drugam kot v hribe. Tako malo hitreje in če se da tudi na poskok. Športna disciplina - trail je zadnja leta v Sloveniji, kar v porastu. Ja spet sem se navdušil za en "bebav" šport. Ampak kaj, ko osvojitev vrhova, hiter spust do naslednjega vzpona, prečenje strmega pobočja po ozki poti, ter premagovanje 15km in daljših razdalj po vseh mogočih terenih nudi svojevrsten užitek. Počutiš se živega.

Ko pa pride do mene informacija, da bo organiziran trail po Konjiški gori. Tega dogodka pa res ne gre zamuditi. Ne glede na utrujenost ali pripravljenost. To je je bil moj "peskovnik" o nekdaj. Na Konjiški gori sem preživel veliko časa. S kolesom, s pokojnim Ferdom (pes), v vseh letnih časih, za trening ali kar tako na sprehod za lajšanje čustvenih tegob.

Ker promocija samega dogodka ni bila kaj zelo konsistentna, sem pričakoval, da se nas bo na štartu pojavilo le nekaj lokalnih zanesenjakov. Upoštevajoč samo ta podatek, bi bila konkurenca zame že dovolj velika. Ko se vrnemo iz kave se je prireditveno mesto zelo napolnilo. Super! za prvič res zelo številčna udeležba, super vzdušje. Ko pa zagledam obraz ženske, ki je pri nas trenutno št.1 v gorskem oz. trail teku in hkrati tudi v top 20 na svetu, sem si rekel, da to je to. Če je ona tam je tudi njen mož in posledično konkurence je več kot dovolj za vse na štartu.

Pred tekmo sem si utopično rekel, da na klanec iz Ribnikov do koče pri Štepihu, bom šel malo bolj z rezervo, ker se bodo zagotovo vračali "bumerangi". Tudi kasneje od Treh križev do Skale nočem plačevati visokega davka. No, teh sanj nisem dosanjal, sotekmovalci so me kar lepo postavili ven iz cone udobja. Niso mi pustili, da malo podoživljal svoje trenutke na Konjiški gori. Pa sem si rekel:" Kam gre bik, pa naj gre še štrik! Če me pobere pri Grofovem štantu me pač bo." Tako sem tekel na klanec nekje s tempom recimo 6:30 min na km. Kar je ustrezalo temu, da sem včasih že malo s "škrgami" dihal.

Tudi v zaključnem spustu, do in mimo Konjiškega gradu, ko sem že imel v nogah dobrih 18km teka pri povprečnem pulzu 175 utrip/min je šlo odlično. Korak sem imel pod kontrolo. Verjetno sem ubral pravilno taktiko hidracije ter vnosa cukra. S svojim rezultatom sem zelo zadovoljen, saj se že kažejo prvi  rezultati malo drugačnega treninga. Tempo s katerim sem pretekel traso mi je pa bil v največje zadovoljstvo. Namreč na začetku sem ocenil, da bom dosegel povprečni tempo nekje 6:30 min/km, za kar sem mislil, da se že malo precenjujem. Na koncu se je izkazalo, da sem se podcenjeval in tekel prestavo ali dve hitreje 5:30 min/km. Niti v najboljših sanjah. Tokrat se je taktika kamor gre štrik pa ne še gre bik, obrestovala.