Najlepši spomin.

Spomin. Kako obdržati spomin na nekaj, na nekoga, da bi ga lahko za vedno obdržali v spominu v vseh barvah, vonjavah in občutkih, ki jih takrat čutimo? V tem primeru moj um vedno potuje, do pokojnih sorodnikov in starih staršev. Poskušam se spomnit na vse trenutke, ki smo jih skupaj doživeli a mi ne uspe. Dobro, bežno se spomnim dogodka, kraja in bežno obrazne mimike. A pogovora, barve glasu, tega, kako smo se imeli tisti dan, tega mi pa ne uspe priklicati v spomin. Še stvari, ki sem jih malo poprej omenil si moram ponavljat, da ne tonejo v pozabo. To mi ni všeč.

Vem, da obstaja frazem, ki pravi, da od ljubezni in spominov se težko živi. Resnično, denar je sveta vladar. Ampak življenje brez ljubezni in dogodivščin dobrih in slabih, ki se pripetijo nepričakovano je turobno. In če je nekaj turobno in dolgočasno, logično temu sledi vprašanje o smiselnosti in smislu življenja? Pretežka tema in jaz s premalo širino, da bi to poskušal analizirati. Po drugi strani pa površen in hiter pogled, poda sam odgovor na tako kompleksno vprašanje. Smisel življenja, je življenje samo. Preden zaidem bolje, da se ustavim.

Zapis sem začel o spominih. Predpostavljam, da sem v obdobju življenja, ko resnično iščem oz. bolje rečeno, čedalje bolj se me dotaknejo malenkosti. Patetičen primer: "Bodi hvaležen, da lahko tekaš, se giblješ svobodno po neokrnjeni naravi. Zaenkrat. Nekdo tega ne more ali ne zmore." Lahko bi rekel, da te zaznave celo cenim in posledično jih skušam "vgravirati" v spomin. Tisti moment, ko se tega zavem me prijetno pogreje. Te zaznavane malenkosti me naredijo bogatega. In, ironično, dajo občutek smiselnosti oz. smisel vsemu zaradi česar obstajamo. Zato jih želim obdržati v trajnem spominu, tudi če ne morem od tega živeti.

Pridejo tudi trenutki, ko je doživetje tega momenta skregano z idealizirano podobo, ki nam je servirana s strani družbe ali medijev oz. filmske industrije. Recimo, naučeni smo oz. vajeni prizorov, da ko na "eni palčki" zagledamo dve črtici je ženska osupla prestrašena, moškemu se pa iz skrajno resnega obraza prelevi v najbolj ponosen in nasmejan obraz. Pa je res temu tako? se bom jaz tudi tako veselil? bom sploh doživel to točko ponosa, s katero bom dal piko na i, ker mi je  oz. nama je uspelo postaviti stvari na svoje mesto, da se lahko preudarno in varno odločiva za ta korak?

Še zavedal se nisem, da je to obdobje pred vrati. Eeee Blaž, nema popuščanja, ni mirnega morja zate.

"Blaž! noseča sem." se je izpisalo na sporočilu. Sporočilo za katerega sem bil sam "kriv". Saj mi je že prekipevalo od toženja po raznih simptomih, kateri po vaški in medmrežni medicini naznanjajo nosečnost. Kar nekajkrat sva šla čez to fazo "falsch/slepega alarma". Zato v prepričanju in lahkovernosti grem v nakup testa nosečnosti. Tak sem. Zakaj bi nekaj ugibali in improvizirali, da bi prihranili kakšen euro, izgubili pa tono živcev? Prodajalka v drogeriji me je sicer postregla s privoščljivim nasmehom, nekaj v smislu:"A malo švicaš?" Verjetno pa ni vedela moje starosti in posledično vedenja, da mi je prav vseeno za njeno mnenje. Verjetno si je želela videti ali celo videla izraz 12 letnika, ki je prišel kupovati bodisi kondome, čike ali alkohol, ki spreminja rdeče odtenke na obrazu.

Tokrat me je (ni se zgodilo prvič) moja intuicija peljala žejnega čez vodo. Pozitiven test me je zaznamoval še za nekaj dni ali celo tednov. Svet je dobil nove barve oz. nove vibracije. Ne ni bilo vzhičenega filmskega veselja. Prej je bil strah pomešan z adrenalinom. Lahko bi trdil, da sem doživel trenutek iniciacije prehajanja med življenjskimi obdobji. Vsi prehodi, od otroških do študentskih let obdobij so potekali postopoma in mehko. Nisem se jih zavedal. Dejstvo, da bom z 98% zanesljivostjo, v kratkem postal tudi biološki oče pa me je "pribilo". Ne bi rekel, da sem imel pomisleke v smislu, kako zbežati. To ni opcija. Isto občutje, sredi tekme doživiš krizo, ciljna črta je pa oddaljena kakšnih 20km stran in 1000 višinskih metrov. Jebi ga, ne tekmuješ več. Spet si v točki, ko si sam s sabo in s svojimi mislimi. Kaj narediti? Eno nogo postaviti pred drugo in tako naprej po označeni poti. Avto, ki pelje v domačo posteljo je na cilju.

Tiste dneve nisem razmišljal o športu in športni opremi. Tudi, če nisem želel je v glavi odmevalo:"Fotr boš, dost zajebancije. Dokončno si padel v drobovje družbe." 

Priznam. Nisem razmišljal o otroku. Enostavno in stvarno gledano, to ni svet, ki bi mu ga privoščil. Nič krivo bitje, bo prišlo na svet, ki se še vedno deli na domobrance in komuniste. Nič krivo bitje bo požrl sistem, ko si bo dalo samo zanko okoli vratu z 20 letnim kreditom. Samo za to, da bo lahko živelo. Je pa nekaj res, jaz se pogosto motim v svojih umotvorih. Ko bi se, tokrat res popolnoma motil. Držim pesti.

Kot sem dejal, odstop ne pride v poštev. Razmišljamo lahko o njemu ampak tehnično in moralno pa to ni izvedljivo. So dogodki, ki se jim moraš enostavno predati in reči:" Še vedno smo sfurali. Tako ali drugače, gremo od dneva do dneva." In glej ga zlomka, vsak dan sem malo lažje dihal. Strah pred neznanim in kako bom temu kos se je manjšal. Ne toliko, koliko bom kos ampak na kakšen način vzgajati? Teorija je eno, praksa je drugo, vzorci, ki jih imamo v sebi pa tretje. Moji miselni procesi so se tako obrnili v smer:" Opremi otroka s tistim, kar imaš. Ne s tistim, kar si želiš, da bi mu lahko dal, če bi imel neomejene možnosti." Večji kot je bil obseg trebuha, bolj sem bil pomirjen sam s sabo in v nekem sramežljivem pričakovanju, sem se veselil tega čudeža, ki bo brez kančka dvoma resnično pogledalo na svet.

Zame je to en čudež. Nočem provokatirati znanost in ateiste, kakor tudi ne verjamem, da je ta otrok rezultat volje nekoga tam gor na nebu. Ja, tudi te monologe sem imel. Enoznačajskega odgovora seveda nisem našel. Niti nisem imel volje, se poglabljati v te prazne  brez konca na obzorju debate. Bolj sem se čudil temu, da v trebuhu moje partnerke se ustvarja nekaj, kar ima človeško podobo. Po svoje strašljivo in nepredstavljivo, po drugi strani pa občudovanja vredno. Pravi, mali naravni čudež.

Petek 3.maja,  čas dopusta oz. podaljšan weekend. Po kosilu se pač spodobi, da se spočijem. Obedovanje je sila naporna stvar. Ptič v kletki mi ni pustil, da bi v miru pojedel testenine. Tudi bitje v trebuhu je reklo, da fotr ne sme počivati in itak je že preveč tesno. Auf! Bolnišnica Trbovlje kliče. Volvo, tokrat za spremembo, malo počasneje skozi ovinke do Zagorja. In spet,  življenje mi ni ponudilo filmskega divjanja do porodnišnice, z vmesnim prisilnim postankom ob cesti zaradi angelov v modrem, ki bi kasneje nudili spremstvo z modrimi lučmi do Trbovelj.

Sprejem v porodnišnico, Blaž se mora preobleči in obuti "vrtnarske" crocse. Še eden izmed jasnih znakov, da bom v kratkem oče. Še vedno hladen kot špricer. Zakaj me to nič ne pretrese? zakaj ni nobene evforije, vznesenosti? Vem, da sicer nisem ravno človek z debelo kožo in trdega srca, že malenkosti mi pošljejo solze v oči. Ravno zato! Kot kaže bo najin največji dogodek minil v duhu kot bi naročil kavo ali špricer. Torej nič posebnega. Halo ljudje! novo življenje prihaja na svet, to ni kar tako. 

Zraven sem bil od začetka do konca. Že v šoli za starše, sem videl, da je v prvem planu mati. Prav je tako. Vendar nevem, zakaj smo morali tudi očetje prisostvovati? Vse, kar nam je bilo povedano: "Vi ste za čustveno oporo." Karkoli že to pomeni. Ko enkrat vidiš osebo, ki jo imaš rad, v neznanskih  bolečinah, začneš tuhtat kako omiliti, jo zamotiti, preusmeriti pozornost. Mogoče sem preveč samokritičen ampak to je pokazatelj, če partnerja dejansko poznaš. Tudi, če bi prešprical vse tiste ure v šoli za starše, bi bil isto "uporaben". Šola za starše me ni nič naučila kot očeta. Bolj sem bil zraven. da sem si pomagal zapomnit, kar bi mogoče Blaža pozabila oz. sem se izpostavljal s popolnoma začetniškimi vprašanji okoli rojstva, ker sem vedel da mene in Blažo zanima.

Po pol dvanajsti ponoči, mi ni bilo več vseeno gledati kakšne muke, bolečine preživlja  Blaža. Toliko jo poznam, vem da skriva svojo bolečino. Nevem zakaj ji je tega treba. Z razliko od mene ne jamra oz. ko bo že prepozno, šele takrat bo izrazila nezadvoljstvo. Nisem vedel, kaj narediti, kaj reči. Spomin se, ko sva bila kdaj na kakšnem teku in se ji je utrujenost krepko zažrla v noge, je samo s pogledom in mrmrajoče v brado, me prekolnila po dolgem in po čez, ko sem ji prigovarjal: samo še malo ipd. vzpodbudne besede. Mislim, da bi bile te besede v okolju porodnišnice totalno odveč. Po drugi strani pa biti tam poleg čisto apatičen, tudi ni primerno sploh pa ne od partnerja. Moje vzpodbude so bile tako bolj previdne kot navijaške.

Nekaj po polnoči  je sledil vdor medicinskega osebja v porodniško sobo. Alarmi se ugasnejo, luči se prižgejo, strokovni izrazi sem in tja. "Ali bi lahko prosim prišel kakšen moški zdravnik?!"  Sam samcat ded, med samimi resnimi babami, ki boh ve, kaj bodo sedaj storile? Ker nastop, prihod v sobo je bil kot v kakšnem akcijskem filmu. Kar po avtomatskem nagonu, sem se malo postavil na stran, da ne bom v napoto. A še v istem trenutku:" A Blažo boš pa kr samo pustil? Mater si gnoj, postavi se nazaj zraven. Vsaj tam bodi, če neveš kako bi jo vzpodbujal, bodril."

Moment rojstva. Tako ponižnega, majhnega se še nisem počutil, kakor sem se ob kriku bolečine Blaže tik pred koncem. V tistem trenutku sem zavedel, da nimam pojma, kaj bolečina je in se spraševal, katera pri zdravi pameti, bi si želela ponovno iti čez to? V momentu sem razvil takšno empatijo do Blaže kot še nikoli. Ga ni notarja in farja, ki bi s svojim papirjem in žegnano vodo, kakorkoli utrdil najin odnos kot sem ga jaz začutil tisti moment. Bolj me skrbelo za Blažo kot za deklico, ki je prišla na svet, čeprav mi je pogled uhajal tudi k njej. A bolečina, ki sem ji bil priča me je bolj skrbela. Opazil sem moment, da so se vsi gnetli tam okoli deklice, vključno z mano, ker so me povabile, da pogledam težo. A s kotičkom očesa sem opazil, da nihče ni pri Blaži. Preveč sem senzitiven. Mama je danes pokazala, kaj pomeni dati vse od sebe. Okoli nje bi se morali gneti oz. ji nuditi čimprejšnjo oskrbo. Zato sem se vrnil k njej. 

Življenje me je spet oropalo filmskega počutja, ko zagledaš novorojenca in si toliko presrečen, da misliš, da si v nebesih. Še slabše, počutil sem se kot en praktikant, ki opazuje porod. "Pa halo Blaž!!! kaj s tvojimi možgani?? Ko bi te vsaj stereotipno skupaj vrglo. Ne, še toliko se te ne dotakne." Resnično zbal sem se lastne psihe, zakaj se ne veselim rojstva te deklice? Nevtralen kot  Švica, kaj je narobe z mano?   

Hvaležen za to nič kaj pocukrano in  nič kaj hollywoodsko ampak zasavsko izkušnjo, ki je še zgolj utrdila moj odnos do Blaže. Izkušnja, ki me je zagotovo nekje nekako preoblikovala. 
Rad bi, da se mi v spomin vgravira v celoti prvih 14 dni, ko sem izvedel, da je Blaža noseča. Rad bi da se mi v spomin vgravira v celoti noč iz 3. na 4. maj. Rad bi, da se mi v spomin vgravira vse zaznave, ki sem jih deležen ob vsakem pestovanju in previjanju usrane riti. Saj sem ob vse tem sem iz dneva v dan bolj ponosen in srečen, da sem postal oče Katarini.