Zelo sem si želel, da bi tole objavo začel s kronološkimi dejstvi, kaj pomeni 1 leto treninga v praksi. Ampak so tudi kisla dejstva, ki jih je treba pokončno prenesti in se sprijazniti z njimi. V tem letu sem postavil svojo pripravljenost na test, nikjer drugje kot pa na tekmi z imenom K24. Kot je že Dušan Rauter omenil v svojem zapisu, gre že za kultno tekmo. Upam, da bo ta tekma obdržala ta naboj, ki ga ima. Nevem kako jima uspe, a Bogdan Tušek in Klemen Pušnik to vsako leto naredita, vsaj v mojih očeh kot udeleženca na tekmi, z odliko.
V centru Črne na Koroškem je enostavno čutiti dobro vzdušje, domačnost in utrip prireditve. Menim, da z željo po extra masi ljudi in komercializaciji dogodka zna to izzveneti. Na zunaj izgleda, da se je kraj postavil na noge po lanski katastrofi. Pri prevzemu štartnega paketa, so nas razstavljene fotografije opominjale na dogodke, ki so se pripetili na neposrednem kraju.
Glede na to, da sem si K24 zadal kot tekmo leta, ker na druge večje niti nisem šel (razen K6), je prav da začnem na začetku. To je jesen 2023. Po tekmi, ki je bila leta 2022 sem dobil ekstra dozo motivacije. Namreč izboljšal sem svoj čas iz leta 2021 za "mastno" uro in to 2 dni po okrevanju od bolj konkretne gripe oz. blagega covida (stvar percepcije). Dobil sem uvid, da pa še vedno lahko dosežem nek fizični napredek. Tako sem jeseni 2023 sklenil, da rabim pomoč pri treningih. Neko spremembo je treba uvesti. Zato sem prosil Timoteja, da mi pomaga pri strukturi treningov. Bilo je več dejavnikov, ki so vplivali na to odločitev. Skupni imenovalec ali imenovalca bi poimenoval: efektivnost in čas. Prav tako nisem želel, v kolikor bi sam tipal po svetu intervalov, da bi me razžiral črv dvoma ali sem izbral prave intervale in njihovo intenzivnost na časovno enoto.
Tako je Blaž zavil tudi na tartan. Za katerega sem bil mnenja, da teh dolgočasnih krogov pač ne rabim kot trail tekač. Na koncu je izpadlo, da sem zelo rad delal te treninge 400m in 1km razdalje. Predvsem v zimskem obdobju, ker ni bilo strahu, da bom v temi kje pozabil gleženj. Če sem ujel trening trbovskih fuzbalerjev, sem pa itak imel vse osvetljeno. Luksuz. Fartlek, kaj je to? je kaj za na kruh namazat? No, toliko sem že športno razgledan, da vem, da je to kup menjav ritma. Ampak za moj utrujen mozak, ko pridem iz službe in se s težavo spravim brez kosila na trening, je bilo tistih kombinacij enostavno preveč. Ampak verjel sem v proces, kajti kakršenkoli impulz, dam svojemu telesu se bo ta adaptiral nanj, ker zadnje intervale sem delal v času moje kolesarske zgodbe. V teoriji bi to moralo držati. A teorija se marsikdaj ne sklada z nepredvidljivo prakso.
Po obdobju starševskega dopusta, sem šel na prvi trail Zelene doline, ki je bil organiziran na Golteh. Tam se je izkazalo in dokazalo, kar sem že nekaj časa vedel. Kaj je tisto, kar jaz potrebujem, da bi lahko konkretno dvignil svojo formo in kljub vsemu še bil prisoten v družini. To je utopična misel, zato je ne bom končal. Vsaj ne naglas. Na trailu na Golteh, sem se res počutil močnega in lahko bi rekel, da sem okusil "sadove" treningov od jeseni 2023. Še vedno daleč od tega, da bi lahko videl senco Matica Čačuloviča, ampak sem se moral zadovoljiti z leseno medaljo (4. mesto). Bližam se tempu ta hitrih, sem si mislil in to me je spet motiviralo za treninge.
Poletje je prišlo nepričakovano, nič novega. Novo pa je bilo, da nisem opažal nobenega napredka od maja do julija. Dobro, vročina je že naredila svoje, ker je ne maram. A vseeno, malo pa sem se že navadil a kljub vsemu ni bilo spremembe. Zadnje upanje, ki sem ga imel in gojil je, da bo po počitku bistveno drugače. K24 je praktično pred vrati. Ob službeni tipkovnici stalna zaloga elektrolitskih šumečk, da sem na delovnem mestu poleg kufeta vsaj malo za poskrbel za hidracijo in nivo elektrolitov. A vseeno sem nekega dne čutil, neko čudno slabost. Nekaj se me je moralo lotevati. Otroški kašlji niso nedolžna stvar, včasih se mi zdi, da se me to hitreje prime kot klop.
Tudi Katarina prvič "podleže" virusu in evo, ob 2 zjutraj že obiskujemo zdravstvene ustanove od Zagorja do Trbovelj (tukaj bi se lahko ustavil in spisal zelo ciničen in piker zapis za ene 4 komade. A ne bo nič drugače. Upam, da se jim vrne). V Celju so nas sprejeli in jo zadržali na preiskavah. Konto slabo prespanih noči, zaradi slabega prenašanja vročine, napetosti v službi in stvari, ki po mojem okusu ne sodijo v koncept športne priprave, se je samo večal in večal. Sam sem si zatiskal oči in si ponavljal: "Nekaj si moral natrenirati v tem času. Pripravljen nisi za top 15...ampak lej, mogoče bo na dan tekme drugače. Do konca."
Naivno a ne? Tako močna je bila želja, ki me je po letu 2022 še vedno držala in gnala, ko sem takrat videl, da sem dan ali dva po prebolenem blagem covidu, kljub temu izboljšal svoj čas za dobro uro na 50km. Zato sem bil prepričan, da mi letos izboljšanje časa iz leta 2022 vsaj za pol ure ne uide, na račun strukturiranega treninga. Po grobi oceni oceni bi rekel, da sem tekaške treninge opravil vsaj 80%. Lahko, da sem se še tukaj precenil.
Noč iz petka na soboto. Spal mogoče 3 ure. Največ zaradi novega okolja slabe kvalitete ležišča. Petek,soboto in nedeljo smo namreč prespali na Koroškem. Nimam te sreče, da bi lahko zaspal na vsakem armaflexu. Jezen nase se premetujem. Ko končno zaspim, po 3h spanja, v pol snu avtomatsko ugasnem budilko. Češ še v sanjah me preganja šiht in vsakodnevno vstajanje, ker si je pač nekdo tako zamislil, da mora družba funkcionirati. A na srečo je bila druga misel močnejša:"Blaž, čez uro in pol imaš štart". Če ne bi bilo te misli, bi verjetno za silo sladko spal a zamudil štart. Po zajtrku prvakov (pozabil na kavo zaradi časovne stiske) doživim manjši živčni zlom. Bolj kot mi stvari ne potekajo gladko, bolj začnejo iz mene butati potlačena čustva in doživetja. Namreč v kovčku nisem našel svojih ljubih BV sport "zoknov". In me je izitirilo, dokončno. "Blaž, koliko cahnov še rabiš, da rineš z glavo čez zid?! Te res mora lastno telo sredi teka utavit?" je odmeval glas v moji glavi in takoj proti utež:" Veš kaj, če si že tu, pa vsaj odlaufaj, če že ne moreš tekmovat." Prepričan sem, da sem si pripravil dva para nogavic, da se bom za ene odločil na dan tekme. Nisem pa bil več prepričan ali sem jih potem dal v kovček. Na koncu so se znašli tile "zokni" v lupinci. Za nekaj moram biti 1000%, da lahko potem 100% trdim.
Blaža me odpelje v Črno. Skočim v Pr`Urški na esppresso, naredim par 100m lahkega teka in nekaj dinamičnih vaj za ogrevanje in so že odštevali sekunde do štarta. V tistem moment štarta, sem preklopil na avtopilota. Nisem se obremenjeval z rezultatom oz. uvrstitvijo ampak edino, kar sem želel je izboljšati svoj čas iz leta 2022. Ko se začenjamo vzpenjati po smučišču navkreber, vidim verjetno prvič in zadnjič za nekaj ur, kako se formira skupina najhitrejših. Jaz pa sem verjetno bil v skupini tistih, ki so bodisi dobro pripravljeni ali pa so se zagnali. Ko se začnemo obračati v levo, se ozrem v dolino in vidim kakšna kača ljudi se vije iz centra Črne v gozd pred nami.
Prvi klanec prehodim. Imam sum, da celo malo prehitro a vseeno na občutek še kar po pameti. Pulzmeter je sicer kazal utrip blizu ali čez mejo ampak mišicam in mojemu dihanju je bilo še vedno znosno v nekem pogledu udobno. Izgovor za višji pulz, sem seveda iskal v nenaspanost, adrenalinu, skoraj tedenskem počitku.V glavnem, vrednost pulza je bila res zgolj kontrola. V drugi polovici tekme se sploh nisem več brigal za pulz, tempo in druge "smeti" na uri. Vse, kar sem kasneje še gledal oz. skušal biti pozoren, da sem na 30-40 min vase stisnil gel ali pojedel "jelly bar". Ter koliko še imam višincev in km do vrha trenutnega klanca.
Tokrat nisem bil ujetnik lastnih monologov in raznih spektrov misli. Velikokrat se v prvi polovici tekme, ko adrenalin malo popusti in se pokažejo prvi znaki utrjenosti, znajo priti na plano razni umotvori, ki so lahko bolj v breme kot korist. Razen, če nisi Ivi Hrastovec, gospodar lastnega uma. Potem je pa um lahko prekleto močno orožje. Da negativne misli niso zašle v mojo glavo, gre pripisati družbi, ki sem jo imel nekje do Smrekovca in še malo naprej. Večinoma možakarji v zrelih poznih letih. Po svoje mi je zanimivo, kakšne ljudi ti usoda postavi ob bok. Najprej ga kot je v naši naravi , vsaj podzavestno, na prvo žogo grobo oceniš in potem po poti spoznaš njegovo oz. delček njegove zgodbe.
V spominu mi je ostala zgodba starejšega gospoda, v bistvo par povedi in skromnost, ki jo je izžareval. Od prve okrepne točke dalje sva bolj ali manj tekla skupaj v položen makadamski klanec. V tišini. Vsak je imel usmerjen pogled pred sebe. In sploh nevem, kaj je bilo tisto o čemur sva govorila oz. zaradi česa sva spregovorila. Imam samo bežen spomin, da je rekel:" Da mu je vseeno za čas. Samo, da pridemo živi in zdravi okrog." In mi je dalo mislit, kako je relativno vse. Klanec se je postavil malo bolj strmo, jaz nisem popustil in tako sem se mu nekako oddaljil, vse do vrha Smrekovca. Vrh Smrekovca pa sem osvojil z drugim gospodom, ki pa je imel nevem kaj že vse poškodovano in obrabljeno. Dejal je:" Saj, če pozorno pogledaš, vidiš, da levo nogo zgolj vlečem za sabo." Na poti do Slemena nisem več uspel držati stika z njim. Po ca 25km sem zelo popustil, začeli so se kazati resni znaki utrujenost. Potem me spet dohiti starejši gospod, ki želi zgolj končati tekmo živ in zdrav. Mi pove, da mu je pred tremi leti umrla žena in je moral se nekako spraviti v aktivno življenje. Tako je začel tekat. Slabo leto nazaj. In me za namenček lepo prehiti. Gospod kapo dol. Upam, da po poti še veliko "mladičev nagonite" Verjetno dober občutek.
Točka utrujenosti je prišla mnogo prezgodaj. Ponavadi se je pokazala na sredini vzpona na Uršljo goro ali na spustu v dolino pod Žerjavom, tokrat pa že na Slemenu. Na tisti "ravnini" med Slemenom in Križanom sem parkrat konkretno zahodil. Odzovem se klicu narave in odtočim. Urin svetle barve, OK super, dehidracja še ni težava. A nogam nekako ni bilo več do stopicanja po koroških gozdovih. Pri Križanu je nekdo Blažu ponujal pivo, pa sem se oglasil: "Tudi meni je ime Blaž," in sem mu porinil lonček v znak. Vsi v smeh. To je čar teh postojank, zaradi katerih se rad vračam na to prireditev. Pudgarsko, Križan in pod Žerjavom je vedno veselo, znajo tekmovalca bodisi razvedriti in se poveseliti. Pa tudi na Smrekovcu so zelo družabni.
Vzpona na Uršljo goro sem se razveselil. Vem, da se malo čudno sliši, da se pošteno utrujen človek veseli vzpona na Uršljo goro. Sploh, ker psihološko zna biti neizprosna lomilka že utrujene človeške morale ob pogledu na strmo in brez konca vzpenjajočo se pot. Tako čez travnik brez mm sence, kot tudi potem v gozdu vse do vrha. A meni je šlo. Dohiteval in prehiteval. Tik pod vrhom malo v rdeče polje a vse pod nadzorom. Na vrhu si vzamem čas za okrepčilo. Napolnim bidon, da bom imel svežo pijačo do doline. Tam je pa potem že bistra studenčnica in tudi okrepčevalnica.
Začetni metri spusta iz Uršlje gore delujejo, kar suvereno in to navdušenje me malo prevzame. A ne za dolgo. Kaj hitro se pokaže utrujenost mišic, ki že s težavo absorbirajo kontra udarce. Ampak dobro, to bi še nekako šlo, če me ne bi začelo zbadati v ledvicah in nisem vedel, čemu bi to pripisal. Na teh razdaljah se mi še to ni pripetilo. Prvi spomin imam na Crossing Pohorje (70km), ko sem v zaključku spusta iz Belvija nekje v začetku druge polovice, enostavno moral začeti hodit zaradi istega razloga. Spet točka utrujenosti, tokrat na dol. Priznam, v tem momentu sem sprejel odločitev, da se "sprehodim" do okrepne točke v dolini pod Žerjavom in tam javim svoj odstop. Ker zakaj bi se matral? saj svojega časa itak ne bom zboljšal, ni osnovnih pogojev. Če bi bila ravnina do cilja...ajde, stisnem. Tako pa vzpon na Žerjav, že tako sem gotof. Na grafu izgleda kot manjša krtina, ampak tisti, ki ga podceni zagotovo nekje drago plača. Ni problem 400m višinske razlike ampak je naklon tisti, ki teh 400m naredi peklenskih. Končno pridem v dolino in naklonina po dolini mi omogoča, da lahko celo tečem. Ustavim se pri okrepčevalnici, gledam kaj bi vzel. Vem, da moram piti. A te kombinacije kokakola, izotonik, voda je danes bilo enostavno že preveč. Tudi prigrizki se mi upirajo. Skoraj zapustim okrepno postajo a se obrnem in napolnim bidon.
Danes se sprašujem, zakaj ga polnim, če bom odstopil? Kako je možno, da po prehodu čez okrepčevalnico oz. po dolini se enkrat nisem nisem vprašal, če mi je res tega Žerjava in razmišljal o odstopu? Imam bled spomin, ko se mi je utrnilo:"Blaž , gor pejd pohodniško, čisto na občutek, noben power hike. Ko boš pa prišel na vrh, se boš pa potem odločal kaj in kako." Da sem potegnil to potezo sem se odločil zaradi sebe in zaradi otrok, ki so me čakali v cilju. Stvar, ki se jo lotiš, predvsem pa prostovoljno, jo tudi končaj. Vem, pokroviteljsko ampak nikoli mi ne bodo morali očitati v smislu, ker sem obupal, potem lahko tudi oni. Ko le prispem na vrh Žerjava pogledam na uro...6h. "Blaž, nimam pojma koliko je dolg tale spust, ampak v spočitem stanju, bi moral priti dol prej kot v 20minv. Nekaj šans še je. Probaj! izboljšaj, pa če 2min pa za 2min" A že po nekaj m spusta spet ledvice. Ne tako zelo intenzivno ampak dovolj, da vem, da se bo stopnjevalo. Po nekem naključju, ob nekaj izdihih spustim zvok in je zanimivo delovalo zelo olajševalno. Blaž, ki rad jamra (kakor se mu očita) ga je ravno glasno stokanje in jamranje pripeljalo po kompletnem spustu vse do cilja.
Vesel sem bil, ko sem zagledal Nejlo, ki me je čakala, da bo navijala zame v zadnjih 500 m in se je odločila, da bo tekla z mano. Žleht v dobrem pomenu, kolikor znam biti, sem ji želel pokazati, da po 48 km in 2560m premagane višinske razlike, še vedno lahko hitreje tečem kot ona. Pa mi je mati narava pokazala, da sem lahko vesel, da lahko pomislim na to. Brez večjih težav je v "papučih" tekla 5min/km. Jaz pa v elementu finiširanja.
Tako je projekt K24 2024 dobil svoj epilog. Daleč od pričakovanj. Zagotovo pa je ponudil eno dogodivščino, ki se mi bo vtisnila spomin. Pa, če je to hladen tuš v prenesem pomenu in dobesednem pomenu v garderobah, pa naj bo temu tako. Na koncu tekme je lepo pogledati v oči sotrpinom, ne glede na to na katerem mestu so končali. Vsak je šel čez svoje trenutke in to plete med nami neke posebne vezi in prijateljstva.
"... ej glupost človeška, res nimaš meje
ampak jaz sem (zopet) živ in to je kar šteje. ..."
MI2
foto: Matej Vajthauzer
