Kam je šlo mojih pet tednov starševskega dopusta? Še prejšnji teden sem oblekel zeleno haljo, preden sem stopil v porodniško sobo. No, vsaj tak je občutek. Resnica pa je nekje drugje. Že več kot mesec dni je od rojstva hčerke. Da v tem času nisem dobil navdiha, ali si vzel časa, da bi spisal kakšen zapis? Verjetno me z eno objavo na mesec na tem blogu, brskalnik ne bo nikoli postavil med svoje zadetke. Splet ni bil več tisto, kar je bil. Na vsakem koraku merjenje klikov, odmerjanje prostora za oglaševanje.
Na srečo se gore ne spreminjajo tako hitro kot naša družba. Tam, na videz nepremično, stojijo in puščajo, da dleto časa po njih dolbe sledi. Tako dolgočasne a hkrati veličastne v nebo segajoče. Verjetno je misel človeka ob pogledu, kako priti tja gor povsem prvinska. Kakor je tudi misel ob pogledu ptice, ki lahkotno jadra nad obzorjem: jaz bi tudi to.
Gore kot prostor za iskanje "likeov" ali prepustiti se doživetju/sprostitvi? Absolutno druga varianta, čeprav je nepredvidljiva. Verjetno tistega občutja oz. tišine, ki sem jo doživel ob prvem obisku Brane in Planjave, ne bom več doživel. Mogoče me ravno to žene v tisto skalovje. Biti sam samcat v objemu mogočnih sten ali biti na grebenu in občudovati globino v kombinaciji s slikovitim obzorjem.
V meni je že nekaj časa tlela želja, da bi poskusil s tekom v gorskem okolju. A izkušnja me je učila, da je že hoja dovolj fizično zahtevna. Kljub vsemu se mi je ta misel zdela zelo mikavna. Tekati v tako spektakularnem okolju, zagotovo bom deležen nove izkušnje in doživetja.
Tako sem si v času tega čisto prekratkega dopusta, v katerem sem za silo prišel nazaj na relativno kvaliteten spanec, zamislil en krog po Karavankah. To gorsko verigo sem si izbral zaradi relativne bližine ter v veliki meri zaradi kopnih razmer. Namreč v gorah ponekod še vedno vladajo zimske razmere. Prav tako orientacijsko, sem predpostavljal, da mi ne bi smelo povzročati večjih preglavic. Na srečo je tehnika toliko napredovala, da me je ura navigirala po željeni poti.
Po začetnih kilometrih iz završniškega jezera do Valvazorjevega doma, od koder sem dalje nadaljeval proti prvemu vmesnemu "cilju" na Vajnež, se je izkazalo, da ta navigacija le ne bo tako lahkotno in gladko potekala. Tekaški korak sem moral tu in tam upočasniti ali prekiniti, da sem lociral ta pravo kozjo stezo. Upam, da dočakam čas, ko bo v uri zmogljivejši računalnik, ki bo omogočal bolj gladko in pregledno navigiranje, orientiranje po karti in prostoru. Vprašanje, ki se mi poraja, kako bi pa našli vse te ali nekatere lovske poti, če ne bi imeli baze podatkov ali vsaj karte v fizični obliki? Mi kot turisti v drugem kraju, skoraj da nemogoče.
Vedel sem, da se uvodoma ne smem preveč zagnati, če želim potem po grebenih še kolikor toliko spočit dejansko tekati. Proti vrhu nadaljujem s strumnim korakom in prazno glavo. Brez posebnih občutij kot bi šel na skoraj, da že domačo Čemšeniško planino. A čutiti je bilo neko mini zadovoljstvo. Moj drugi jaz, se je počasi, sramežljivo in previdno začel se prebujati iz dolgega globokega spanca. Ni bil ravno prepričan v to, da se še kdo spomni nanj. Višje kot sem se vzpenjal, bolj kot je zrak postajal hladen in redkejši ter veter začel nič kaj toplo briti po nekaterih izpostavljenih točkah, večje je bilo zadovoljstvo v meni, da sem ravno ta trenutek kjer sem. V neokrnjeni naravi. Sredi planinskega pašnika in pot na vrh grebena vodi čez to zeleno preprogo.
Z močmi sem, kar ekonomično ravnal. Kljub temu, da me je namera, da bom danes tekal in ne hodil, gnala v hitrejši korak. Vseeno sem na začetek grebena prišel še, kar v solidnem stanju. Tako sem lahko začel uresničevati svojo tiho vztrajno željo, teči po gorskem grebenu. Na eni strani strmo pobočje planine, na drugu skalnati prepad na avstrijsko stran. Zahtevnost terena je zahtevala fokus na pot. Tako, da filmskega lahkotnega teka, s polno hitrostjo kot nam jo radi servirajo marketingarji s strani proizvajalcev gorske opreme pač ni bilo čutit oz. doživeti. A vseeno je bilo nekaj novega in drugačnega od teka po gozdovih.
Od Vajneža sem bil namenjen dalje na Stol in od tam na Vrtačo. Nikoli si ne bi mislil, da bom tekal oz. da se lahko v visokogorju tako hitro premikam. Vseeno mi je misel včasih ušla do zmage Killiana Jorneta na Zegami. Tekma dolga 42km z 2700m višinske razlike. Za kar je potreboval 3h36min. Sploh nevem, zakaj mi je misel uhajala na to. Mogoče zato, da se malo "prizemljim", da neham sanjarit? Nimam pojma. Ampak s svojo izkušnjo si lahko le poskušam predstavljati, kako hitro se po zahtevnem terenu premikajo vrhunski atleti. Sam sem porabil za svoj 28km podvig krepko čez 5h. Kljub temu, da sem imel namero le uživati v "coni udobja" v tekaškem koraku, sem proti koncu ture uvidel, da kaj bistveno hitreje tudi ne bi šlo.
Internet in google earth ne pokažeta vsega. Tako je na poti od Stola do Vrtače bilo, kar nekaj zahtevnih odsekov, ki so zahtevali previden korak. Tudi pot v katero me je silila navigacija je sprva v meni gojila neugodne občutke. Komu zaupati? napravi na kateri je sled, ki so jo risali mnogi drugi pred mano ali lastnim očem, ki ne zaznajo steze, ki se vije pod snežiščem, okoli skale pod steno? Sem že pozabil, da se temu nelagodnemu občutku reče avanturistični duh, ki je prisoten pri adrenalinskih športih.
Nekaj novega zame, tega izziva sem se lotil prestrašeno in previdno. V mladostniških letih bi zagotovo z neke vrste navdušenjem se lotil izziva. A tokrat bolj previdno in preračunljivo. Kajti ne rad skrenem iz začrtane poti in se po spoznanju, da sem zgrešil pot vračam na točko kjer sem skrenil iz poti. S tem zgubljam čas in energijo. Primerjam smer na garminu in skušam brati teren, če mi omogoča napredovanje v isto smer. Ko zagledam možice iz kamnov se tudi meni odvali kamen strahu, da se ne bo treba se vračati nazaj na greben in da obstaja velika možnost, da se ne bom znašel v kakšni brezizhodni situaciji. Kajti možic pove, da je tukaj že hodil človek in nisem v slepi ulici.
V daljavi zagledam pot in kasneje tudi smerokaz za Vrtačo. Kljub vsem oviram še imam vedno dovolj energije, da tečem v objemu gora proti naslednjemu vrhu. Pot se vije na vrh v različne smeri. S kotičkom očesa tako opazim lep panoramski prizor igre oblakov in vrhov. Ustavim se, dvignem pogled in občudujem. Spoznam, da sem iz tistega ostrega grebena in strme stene ravnokar prišel. Nočem zveneti samovšečno a tisti moment sem začutil, kaj pomeni, da si ponosen nase. Občutek in samogovor sta prišla kot strela iz jasnega rekel sem si:"Blaž ti si car." Ne znam analizirati, raztolmačiti a tisti moment sem bil ponosen na svoj podvig in premagano razdaljo, ki se mi je zdela velika, kakor so velike gore, ko stojim pod njimi. V tem trenutku nisem imel niti kančka dvoma o misli in monologu, tako čista in brezhibna sta bila. Občutek, ki si ga velja vtisnit v spomin, kako je ko o nečem nimaš kančka dvoma.
Tisti dan mi je 5h minilo nezavedno. Pa čeprav je bila okrog mene ena sama samota. Sploh nisem bil toliko z lastnimi misli, raznoraznim sanjarjenjem ampak sem zaradi hitrejšega koraka in naraščajoče utrujenosti bil s pozornostjo na poti sami. Edini cilj je bil:" Če teren dopušča, da tekaš, tekaj." Zato je bila pot sama tako zabavna in doživeta. Pomisli 5h. Že 10 min v čakalnici, brez da pogledaš na telefon je prekleto dolgo, kaj šele 5 ur. Sicer pa kot mnoge stvari je tudi čas relativen. Odvisno na kateri strani straniščnih vrat se nahajaš.
Upam, da bom lahko še doživel kdaj tovrstno meditacijo oz.se prepustil vsem pripetljajem, prizorom in občutkom, ki mi jih lahko pričara le visokogorje. Klišejsko rečeno, človek nekako najde skozi fizični napor ob daljšem vzpenjanju na goro določene uvide. Te uvide bi si veljalo tisti moment zapisati. Kajti tudi, če gremo večkrat "v gore". Ni nujno, da bomo spet tega spoznanja deležni. Podobno kot pivo. Če ga dolgo ne piješ, je prvi "šluk" nebeški. Ta nebesa potem hitro izzvenijo v neko osvežilno grenčico, ki je potem že skoraj samoumevna in ji ne dajemo pozornosti.
Hvaležen sem za ta dan, ker je bil resnično polno doživet na vseh vidikih moje biti.
